Kot vse električne naprave so tudi računalniki in vsa periferna oprema okoli njih odvisni od električne energije. Le malokdo pa se vpraša, koliko električne energije naša namizna in prenosna oprema sploh porabi? Še največkrat smo se tega izračunavanja lotevali po poletnih nevihtah, ko smo doživeli električni mrk in ko je bilo treba kupiti dovolj močan sistem neprekinjenega napajanja UPS.

Če imamo doma ali v manjši pisarni/podjetju kar nekaj računalnikov (2–10), velja razmisliti o sistemski rešitvi za varnostno kopiranje. Poleg vrste specializiranih naprav, ki smo jih že omenili, je dobra rešitev tudi domači strežnik. Naj bo Windows Home Server ali kateri izmed sistemov GNU/Linux, oba ponujata – sicer različne – rešitve za ustvarjanje samodejnih varnostnih kopij pomembnih dokumentov in map.

Primarni disk računalnika se nam polni z bliskovito hitrostjo, pa naj si bo zaradi torrentov ali varnostnih kopij datotek, ki na njem pravzaprav nimajo kaj početi. Poiskati je treba alternativne shrambe za podatke. Pa poglejmo, kaj je pomladi 2009 na voljo. Spoznanje, da več prostora ne osvobaja, prihaja počasi. Preprostost je tista vrlina, h kateri bi bilo pametno težiti, saj iskanje datoteke po treh internih terabjatnih diskih in vrsti zunanjih USB-diskov ter DVD in blu-ray medijev ni zabavno.

Varnostna kopija ali backup je duplikat vseh tistih podatkov v računalniku ali računalnikih, ki jih nočemo zbrisati. To pomeni, da so iz nekega razloga za nas zasebno ali službeno pomembni, ali pa so osnova za pravilno delovanje in funkcioniranje računalnika in programov. Varnostna kopija nam po morebitni okvari diska ali celotnega računalnika omogoča nebolečo obnovitev računalnika z vsemi nam pomembnimi podatki v popolnoma funkcionalno stanje. Odsotnost varnostne kopije je znan vzrok glavobolov in/ali globoke luknje v denarnici.

Ob najnižji hitrosti optičnega priključka (ki znaša pri ponudniku T-2 10/10 megabitov na sekundo, pri Telekomu pa za dvakratno ceno dvakrat več) ter pri vedno pogostejših priklopih VDSL2, ki prav tako dosegajo hitrosti od 10 do 40 megabitov v smeri proti uporabniku (in do 20 v smeri od uporabnika) se uporabnik ob vstopu v svet torrentov, ki smo ga opisali v prejšnji številki, kaj kmalu zave, da približno vsakih petnajst minut na svoj disk pretoči nov gigabajt podatkov.

Omenili smo že javne in zasebne sledilnike. Nismo pa omenili prednosti in slabosti slednjih. V zasebnih sledilnikih najdemo tudi tisto, česar v na javnih pogosto ni moč dobiti, od raznih kompletnih zbirk glasbe, videa, serij do programske opreme in iger za vse platforme in okuse. In tudi prenosne hitrosti so neverjetne! A obstaja hakeljc …

Ker za iskanje vsebin po torrentih ni enotnega mesta ali iskalnika, se uporabljajo kar mehanizmi interneta, jih je torej moč najti kjerkoli. A obstaja nekaj spletnih mest, kjer zbirajo datoteke torrent in kjer je moč poiskati želeno vsebino. The Pirate Bay je verjetno svetovno najbolj znano spletišče, obstaja pa tudi kar nekaj zanimivih domačih.

Izbira odjemalnega programa za svet torrentov je zadnja leta bolj kot ne stvar všečnosti, saj so si programi med seboj funkcionalno podobni in vsi glavni zelo izpopolnjeni. Ob hitrostih povezav in naših računalnikov bodo tako razlike med njimi neizmerljive.

Vsak mulc je že slišal za »torent«, a le redko kdo ve, kaj to pravzaprav je in kako deluje. Hkrati svet torrentov prinaša nekatere nove izraze, ki so se uveljavili z njim. Naredili smo pregled tem, povezanih s protokolom BitTorrent, ter primerjali programe in storitve zanj, hkrati pa naredili še presek spletnih mest, kjer najdemo datoteke torrent …

V času, ko pravi pirati kradejo tankerje in tako kot pred več sto leti grozijo pomorskemu prometu, bi se spodobilo da za nedovoljeno kopiranje in razpečevanje ter uporabo nelegalno pridobljene programske opreme dobimo primernejši naziv, kot je piratstvo, meni med drugim tudi slovenska podružnica organizacije BSA (Business Software Alliance). Pa vendarle se še vedno govori o »stopnji piratstva«.