Vse kaže, da bomo do konca leta Slovenci zamenjali veliko, če ne večino obstoječih televizorjev. Toda kako je z vsebinami in predvsem s HD-vsebinami, ki jih bomo gledali na velikih novih zaslonih? Jih je dovolj v zraku in kablu ali bo treba priključiti računalnik?

Ob pregledu vseh mogočih in nemogočih funkcij (verjetno smo kakšno eksotično tudi pozabili) velja razmisliti o svojih potrebah in željah. Če želimo le poslušati svojo glasbo, nam morda zadostuje že povsem navaden predvajalnik za 50 evrov. S tem ni nič narobe!

Zakaj zgodnji glasbeni predvajalniki niso uspeli? Kako to da je Applu uspelo to praktično čez noč? Seveda - odgovor je večplastni, in čeprav je Applovo pregovorno oblikovanje in odličen uporabniški vmesnik definitivno naredil svoje - je piko na i uspeha zagotovil ekosistem - ki je privedel tudi do vrste dodatkov.

Ker je za pretvorbo analognega zapisa zvoka v digitalnega potrebno kar nekaj tehnoloških rešitev, se pogosto znajdemo pred tremi izrazi, ki jih marsikdo še vedno ne razume. Te si: hitrost zajema (bitrate), frekvenca vzorčenja (sampling frequency) ter stiskanje (compression).
Formati oz. načini zapisa zvoka v digitalni obliki so standardizirani iz projektov skupine Motion Picture Expert Group (MPEG), ki se ukvarjajo z definiranjem sintaks in algoritmov za digitalni zapis slikovnega in zvočnega gradiva.

Predvajanje glasbenih datotek je le začetek. Vojna za kupce prenosnih predvajalnikov se bije drugje: pri dodatnih funkcijah, preprostosti uporabe, uporabniškem vmesniku ter predvsem v celotnem ekosistemu – od storitev do dodatkov.

Konec oktobra 2001 je Apple lansiral na trg svoj prvi prenosni predvajalnik glasbe - iPod. Svet se je v zadnjih devetih letih na tem področju konkretno spremenil, in prehodil pot od "vse za MP3" do res univerzalnega predvajalnika. Prenosni predvajalnik (vsaj) glasbe ima danes že skoraj vsak najstnik, čez lužo pa praktično vsak, ki da kaj nase...

Najboljši način branja e-knjig so e-bralniki. Gre za posebne naprave z večjim in zelo posebnim zaslonom, imenovanim e-papir. Izbira e-bralnikov se iz leta v leto povečuje, raste število funkcij, predvsem pa uporabnost, hkrati pa se cena niža. Med vodilnimi proizvajalci naprav za branje e-knjig so spletna knjigarna Amazon, proizvajalec zabavne elektronike in založnik Sony, francoski Bookeen, nizozemski iRex, kmalu pa bomo lahko na seznam uvrstili tudi ameriško knjigarno Barnes & Noble. Seveda je na trgu vseskozi prisotnih tudi veliko kitajskih proizvajalcev, ki nižajo povprečno ceno (precej znani Hanlin je na EU-trgu znan kot BeBook).

Programov, ki se dotikajo e-knjig, je veliko. Največ je programskih bralnikov, ki podpirajo formate e-knjig za različne nepodprte platforme (recimo bralnik .LIT za Linux). Veliko programov je tudi univerzalnih, kar pomeni, da poznajo več formatov in znajo med njimi celo pretvarjati. Vse pogostejši pa so tudi programi za izdelavo lastne e-knjige.

Elektronske knjige so, čeprav ne pod tem imenom in točnim pomenom, z nami od začetka računalništva. Naj gre za besedilni dokument, dokument PDF ali za katerega od formatov priljubljenih pisarniških zbirk. Že pred desetimi leti smo videli, da so po elektronskih izdajah posegali tudi proizvajalci strojne in programske opreme, ki so obširne priročnike za uporabo svojih izdelkov (v več jezikih) prilagali poleg gonilnikov kar v digitalni obliki na CD-ploščku. Je že šlo za elektronske knjige? Seveda.

Dobra dva meseca je od tega, kar smo v uredništvo dobili Amazonov paket. V njem je bila mednarodna različica prvega množično prodajanega, vsekakor pa najbolj znanega elektronskega bralnika knjig – Amazon Kindle 2.