Brezžična računalniška omrežja so se razpasla skorajda povsod, proizvajalci brezžičnih tehnologij pa mrzlično iščejo načine, kako povečati hitrost prenosa podatkov, ki je »po zraku« precej nižja od žične. Priča smo kar nekaj zanimivim idejam in obljubam.

Čeprav je bil HTML, ki so ga pozneje označili kot HTML 1.0, kolikor toliko izdelan, na voljo pa tudi brskalnik Mosaic, informacijska industrija nekako ni hotela razumeti, da gre za nekaj posebnega. In ker ni bilo interesa, tudi vlagateljev ni bilo. Treba je vedeti, da govorimo o letu 1993, ko je internet še vedno veljal za nekaj, s čimer se ukvarjajo akademiki in znanstveniki. In ti so se, roko na srce, tako tudi obnašali. Na prvi World Wide Web konferenci v Ženevi leta 1994 so bili prisotni pravzaprav le znanstveniki iz Svetovne meteorološke organizacije, Mednarodnega centra za teoretično fiziko, Univerza Islandije in podobni. Na konferenci so sicer res podelili nagrado Marcu Andreessenu, poznejšemu pomembnemu človeku, ki ga na tej konferenci sploh ni bilo, a je stvar ostala nekako akademska.

Zadnje čase smo kar pogosto priča izidom novih različic brskalnikov. Med novostmi, s katerimi se hvalijo, je ena pomembnejših podpora standardu HTML 5. Kaj pa je HTML 5? Kaj bomo z njim pridobili? Kaj bomo imeli od tega uporabniki in kaj razvijalci?

Podobno delujejo tudi barvni bralniki e-knjig, na voljo pa so vsaj tri zanimive tehnologije. Bralniki, ki jih uporabljajo, so že na trgu ali pa bodo nanj prišli kmalu.

Na zaslonih prenosnikov so le redki brali knjige ali podobna daljša besedila. Ko pa so se pojavili bralniki e-knjig, je del ljudi takoj posegel po njih. Njihove prednosti so namreč očitne, osnovna in največja pa je ta, da lahko hranijo veliko knjig in denimo na dopust ni treba vleči kovčka knjig v tiskani obliki. Kdor veliko bere, zna ceniti, kar mu e-knjige omogočajo. Zaradi črno-belega zaslona pa te naprave niso bile primerne za branje revij, brskanje po spletu in podobna opravila, kjer so dobrodošle barve. Se bo v letos s pojavom bralnikov v barvah to spremenilo?

O uporabnosti tehnologije smo se pogovarjali s Sašom Zagoranskim iz podjetja Semantika, ki je razvilo opisana programa.

Nekateri izumi, čeprav so odlični, potrebujejo precej časa, da preidejo v vsakdanje življenje. Vzemimo na primer računalniško miško. Prvi prototip sta prikazala že daljnega leta 1963 Engelbart in English, a je bilo potrebnih skoraj 30 let, pravzaprav skoraj do izida Windows 95, da se je zadeva res prijela in da je miška postala nekaj vsakdanjega.Nekako podobno bogato zgodovino imajo zasloni na dotik! Se zdaj končno začenja njihova era? Bodo sistemi, ki prepoznajo prstne kretnje spremenili načine uporabe najrazličnejših naprav? Zakaj so naprave z zasloni na dotik, posebej tiste, ki zaznavajo več hkratnih dotikov, tako zanimive?