Pred desetletjem je pisec znanstvene fantastike David Brin izdal roman Transparentna družba (Transparent Society), v katerem je želel na primeru dveh izmišljenih mest pokazati, kam nas lahko pripelje razvoj tehnologije in prevelika odvisnost od nje. Dve skrajnosti, na eni strani popoln nadzor, ki se ga ne bi sramoval niti Orwell, na drugi popolno zaupanje in uporaba tehnologije v skupno dobro. Internet stvari, omrežene naprave, ki se sporazumevajo med seboj, nam lahko omogočijo eno ali drugo prihodnost. Kako močni bomo, da ne bomo dovolili razvoja v smeri, ki si je ne želimo?

Za preizkus smo imeli na voljo dva robota − Samsungovega Navibota Silencio in iRobotovega Roombo 581. Izbor se nam je zdel zanimiv, ker imata robota različna sistema navigacije. Oblikovali smo testni prostor brez ovir, ker sta nas zanimala izključno vzorec poti robota in čas sesanja. Soba je oblike pravilnega pravokotnika s stranicama 4,5 in 3 metrov. Oba robota smo postavili na isto izhodiščno mesto približno na sredini sobe, usmerjena s prednjim koncem v isto smer.

Nekoč so mornarji gledali zvezde na nebu, da so vedeli, kje so, veliko pozneje pa sistem navigacije z merjenjem kota do znanih položajev zvezd uporabljajo medcelinske balistične rakete. Pred enim letom je podjetje iRobot pridobilo patent za nov navigacijski sistem, ki sicer ni tako napreden kot laserski navigacijski sistem, vgrajen v njihove vojaške robote, in je podoben sistemu NorthStar.

Vidimo jih v vsakem malo večjem trgovskem centru, kako poplesujejo po kvadratnem metru velikem podstavku. Robotski sesalniki so tudi pri nas postali hit, ker nas razbremenijo najbolj zoprnega opravila − sesanja. Zanimalo nas je, kako se mali roboti gibljejo v prostoru, saj je dobra in učinkovita navigacija pogoj za »dobro opravljeno delo«. Hkrati pa je ravno navigacijski sistem element robota, kjer so največje razlike med njimi.

Elektronske pomnilnike, radi jih imenujemo pogoni SSD, najdemo v vseh mobilnih napravah, prodirajo pa tudi v svet namiznih računalnikov, saj uporabniki spoznavajo njihove prednosti. Vendar tehnologija bliskovnih (flash) pomnilnikov ni najprimernejša za tovrstne naloge, saj ni bila oblikovana kot sredstvo hranjenja velike količine podatkov. Računalniška industrija se srečuje z vprašanjem, katera od tehnologij v razvoju (s katerimi se zaradi visokih stroškov razvoja ukvarjajo le velika podjetja, kot so IBM, Toshiba ali Fujitsu) je najprimernejša za zamenjavo tehnologije »flash« in kako hitro lahko pride iz laboratorijev na trg.

Vse kaj drugega kot valuta za plačevanje v spletnih igrah je navidezna valuta Bitcoin (bitni kovanci ali navidezni kovanci). Kritiki že zdaj svarijo, da gre za »najnevarnejši« projekt prostokodne skupnosti do zdaj. Da pa lahko razumemo, kje so njegove nevarnosti, moramo vsaj približno razumeti, kako deluje ta razmeroma zapleten »monetarni« sistem. Deluje namreč v okolju, kjer ni bank, pa tudi ne centralne lokacije za upravljanje s tem navideznem denarjem. Po svoje razumljivo glede na prepričanje, da so finančne institucije glavni krivec za gospodarske težave pri nas in v svetu. Navidezne kovance najlažje dobite v »menjalnicah« neposredno od drugih uporabnikov, lahko pa zanje plačate z evri ali dolarji, prav tako lahko svoje kovance pretopite v omenjeni valuti. Kdor želi sistem le preizkusiti, lahko to stori na freebitcoins.appspot. com

Bomo kmalu povsod namesto z bankovci, kovanci ali karticami, plačevali s pametnimi telefoni ali internetnimi digitalnimi valutami? Plačilni sistemi, ki so danes v razvoju ali pa celo počasi pridobivajo uporabnike, ponujajo veliko prednosti. Kaj pa nevarnosti? Je poenostavljeno plačevanje varnejše in priročnejše ali pa je cilj finančnih ustanov le pripraviti ljudi, da bodo več (in predvsem po nepotrebnem) trošili?

To je lahko rekel učenec učiteljici v devetnajstem stoletju, ko so v šolah pisali s kredo na majhne tablice, in jih zagotovo dobil s šibo po roki. Lahko pa reče tudi danes, ko imajo (nekateri) prvošolčki elektronsko tablico. Če jo pozabi doma, zagotovo zato ni tepen, le opomnijo ga, naj se očka neha igrati z njo.

Za prenos podatkov iz ene naprave v drugo imamo v računalniškem okolju več standardov, a nobeden ne pokrije vseh potreb. Zahteve pa so jasne: hitra in preprosta vzpostavitev brezžične povezave, varnost prenosa podatkov in čim večja hitrost. Za brezžični prenos podatkov med napravami imamo po novem na voljo še en standard, Wi-Fi Direct.

Photosynth, Phov in Photofly 2 so tri rešitve v oblaku, ki uporabniku omogočajo, da naredijo nekaj več iz svojih fotografij. Recimo prostorski prikaz ali 3D-model objekta. Pri tovrstnih orodjih velja, da morate imeti za dober rezultat čim več med seboj prekrivajočih se fotografij! A to ni dovolj. Kljub enakim slikam so končni izdelki, ki jih ustvarijo storitve, precej različni.