Obdobje, ki so ga zaznamovali osebni računalniki – namizni in prenosni –, se nezadržno končuje. Lani je svetovna prodaja pametnih telefonov prvič prehitela prodajo »računalnikov«. Prelomnosti časa se zaveda tudi Microsoft, zato je operacijski sistem Windows prvič v svoji zgodovini oblikoval za delovanje (predvsem) na tabličnih računalnikih. Vsak dan po svetu ljudje aktivirajo milijon novih naprav s sistemom Android, Applu pa se smeji, ko pogleda rezultate, ki jih dosegajo njegove naprave.

Težko je verjeti, a dejstva govorijo, da bi lahko bilo res. Veliko tehničnih naprav naj bi bilo oblikovanih tako, da se namenoma pokvarijo kmalu po preteku garancijske dobe. Sliši se čudno, a je pravzaprav logično. Velikokrat namreč velja, da je popravilo naprave dražje od nakupa nove. Zato je jasno, da si proizvajalci tega želijo. Toda ali je res, da gre za nameren in preračunan poseg v sestavo naprave? Je res, da so lahko proizvajalci takšne »barabe«?

Galilejo Galilej je bil trmast Evropejec, ki kljub pritiskom ni klonil in ni spremenil svojega prepričanja, da se zemlja vrti okoli sonca in ne obratno. Še kako prav je, da se po njem imenuje evropski satelitski sistem, kajti glede na vse prepreke in zamude pri gradnji brez trme ne bi šlo. Kljub temu pa so še vedno glasni kritiki, ki trdijo, da sta ameriški GPS in ruski GLONASS dovolj, da Evropa svojega satelitskega sistema ne potrebuje in da gre za neumno zamisel, ki bo le pogoltnila veliko davkoplačevalskega denarja.

Še najbolj nas je zanimalo, kako deluje algoritem, ki preračuna trk ptice v strukturo in posledično predvidi učinke nanjo (kako se ta seseda). Zanimivo je namreč naslednje: do iste točke lahko ptica pride po bolj strmi ali bolj položni krivulji leta. Zaradi vseh poenostavitev algoritmov je potem jasno, da ptica ne glede na krivuljo v 'tarčo' vedno udari z enako hitrostjo. Struktura pa se pri obeh trkih ne sesede enako. Edina razlika je kot, pod katerim je ptica udarila, zato pa 'različen' prenos energije na strukturo, kar igra očitno upošteva.

Jezne ptice so majhna lepa bitjeca s srhljivo temačno platjo. Napovedale so vojno smešnim pujskom, ki so naredili usodno napako – pticam so ukradli jajčka. Maščevanje je sladko. Ptice skočijo v fračo in poletijo proti skrivališču pujsov, pri tem pa uničijo vse, kar jim je na poti. Več kot uničijo, bolje je. Zadovoljne so, ko uničijo dovolj.

Roboti so marsikje okoli nas. Imamo robotske sesalce, kosilnice, hišne ljubljenčke in še kaj. A do takrat, ko bomo dobili robotskega butlerja ali sobarico, kot v filmih, bo minilo še kar nekaj časa. Robotika je postala tudi zanimiva karierna odločitev. Ta nikakor ni preprosta, saj gre za interdisciplinarno vedo, ki zahteva znanje strojništva, elektrotehnike, računalništva, biomehanike in še kakšne znanstvene vede. Robotika pa nam je lahko tudi – hobi. Nam je na voljo kaj več, kot cenovno nedosegljivi »izobraževalni« roboti, ki jih imajo po univerzah?

Will Smith v filmu Jaz, robot umirjeno sedi za krmilom svojega audija, avto pa vozi sam. Piše se leto 2035. Je to realno? Ameriški proizvajalec GM napoveduje, da bo funkcija samodejne vožnje kot del standardne opreme vključena v osebne avtomobile okoli leta 2020. Luksuzna vozila imajo elemente, potrebne za samostojno vožnjo, vključene že danes, tehnologija torej že obstaja, morajo jo le povezati v sistem, ki bo dal avtomobilu toliko pameti, da nas sam pripelje na cilj. In prepričati nas, voznike, da bomo zaupali avtomobilu in ne bomo gledali na cesto in vsake toliko zgrabili volana, ker se bomo ustrašili, da avtomobil sam ne vidi nevarnosti pred seboj.