Se tudi vam dogaja, da nekje nanese pogovor na temo, pri kateri si mislite: to moram pa »pogooglati«. Potem pa, ko ste doma in se namestite pred računalnik ali celo zaženete brskalnik, pa si mislite: Kaj sem že hotel? Kaj je bilo tisto, kar me je zanimalo? Tudi na popotovanjih bi velikokrat najraje odprli Google Maps, zumirali v mesto, kjer smo, in pogledali, kako daleč tista avtobusna postaja ali do kdaj je odprto podjetje, v katero imamo namen iti.

Pred leti sem pisala kolumno o najboljših stvareh, ki nam jih je dalo računalništvo in med njimi sem omenila ukaza Kopiraj in Prilepi. Omenila sem ga v kontekstu, kako pride prav, prihrani čas ...

Se spomnite, ko so nas v šoli učili o veliki gospodarski krizi, ki se je zgodila na črni torek, leta 1929? Veliko čtiva in govorjenja je bilo o tem, da je bilo zaradi tega, ker so bili ljudje prisiljeni pognati možgane in ukrepati, obdobje takoj po krizi najbolj inovativno in ustvarjalno, ko so prišli na svet bistveni izumi, ki danes vplivajo na naše lagodno življenje.

Čeprav sem v eni prejšnjih kolumn omenila, da se moj stari TV-sprejemnik super ujema s Telemachovo ponudbo, ne morem reči, da se moj prenosnik tako dobro ujema s tehnologijo, ki jo uporabljajo Telemachovi strežniki.

Vsi opažamo, da se časi spreminjajo, da se trenutno porajajo druga področja, kjer bi bile službe lahko zagotovljene dalj časa, načini dela so drugačni. Trenutno berem o primerih iz prakse v tujini, ki se mi zdijo zelo zanimivi.

Wired je kultna ameriška tehnološka revija. In njeni tvorci so izvedli zanimiv eksperiment. Eden njihovih piscev je skušal »izpuhteti v zrak«, kar je pomenilo, da je poskušal izginiti za en mesec. Ponudil je nagrado pet tisočakov tistemu, ki ga najde. In našli so ga! Na njegovo veliko žalost, saj je del nagrade plačal iz lastnega žepa.

Za to, da mi je proizvajalec programske rešitve izbrisal kontaktni podatek na dnu predloge za pošiljanje množične elektronske pošte (za kar bi že tako sama morala imeti dostop in si po potrebi menjavati kontaktne podatke), mi je poslal račun za 104,40 evra …

Najprej opozorilce: članek je poln dvomljivih besed kot so establišment, korporacije, boj, upor proti sistemu in kar je še podobnih in ki jih radi uporabljajo uporniki proti ... proti ... no, proti nečemu pač. Članek bo tudi pisan s tega stališča: pomembno je le, da upor je, kajti brez tega življenje nima smisla.

To kolumno pišem s starim prenosnikom srebrne barve, ki se mu je plastika na zgornji strani tipkovnice (deloma nekako nad zvočniki) od segrevanja že kar malo upognila. Po »pravilih« proizvajalca bi moral »crkniti« že pred štirimi leti …

Največja težava pri slovenskem prehodu na digitalno oddajanje je neodločnost. Prehod je zapovedala država (prek pristojnega ministrstva), ki bi rada sprostila frekvence, a nato ni storila veliko, da bi zadevo res izpeljala.