Premišljujem o tem, kako so internet, širjenje multimedijev ter služba v informacijski tehnologiji pripomogli k temu, da so se tudi najbolj nezainteresirani člani družbe seznanili z drugimi kulturami in rasami ter njihovimi navadami, načinom življenja in razvojem dežel. Seveda veliko tako pridobljenih informacij ustvarja stereotipe. Ti pogosto postanejo sredstvo za zabavanje občinstva in služenje denarja v svetu zabavništva.

Na vse pretege se trudim spomniti se teme, o kateri bi lahko pisala namesto o razmišljanjih o času gospodarske krize, saj bi rada bralce razvedrila. Težko je, ker mi to recesijo vsi servirajo pred nos, še najbolj pa TV-mediji, in tisti hrčki, ki tečejo po kolesju mojih možganov, se vedno nekako nagibajo k razmišljanju o rešitvah v tem času.

Res ne morem presoditi, ali je kaj umetno ustvarjeno, zato da posamezniki na visokih položajih zaslužijo, ali direktorji krizo uporabljajo izgovor, da odpustijo delavce, ki se jih že dolgo želijo znebiti … Opažam pa, da se nekaterim zdi to krasna priložnost za osvežilno spremembo v vseh tržnih besedilih in oglasih. Vse, kar prodajajo, vas bo »rešilo pred svetovno krizo«.

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste si po delu, opravljenem s kakšnim novim sistemom, rekli: »Kaj pa vem, ali je bilo to res hitreje, kot na stari način …«? Pred kratkim sem sodelovala pri opravilu, pri katerem sem se ves dan spraševala prav to: »Je res to hitreje? Kje točno naj bi se poznala koristnost tega načina dela?« Ko so nas nekoliko zaposlenih določili, da bomo sodelovali pri letošnji inventuri, jih je večina negodovala nad odločitvijo, moja prva misel pa je bila: »O, super, no, da vidimo, kako to poteka!« Slišala sem namreč, da bo šlo za elektronsko inventuro, in zanimalo me je to poskusiti v praksi.

O tem si želim pisati že od junija 2008, odkar me je na konferenci eCollaboration na Bledu na nekaj različnih predavanjih vsakih petnajst minut prešinila misel, da se pa to že ne bo prodajalo in ne more biti storitev prihodnosti. Namreč, za nekatere storitve, ki jih razvijajo po raznih koncih sveta in vanje investirajo ne vem koliko denarja in ne vem kakšne strokovnjake, menim, da so dokaj skregane z logiko, in prepričana sem, da se med uporabniki ne bodo prijele.

Ob srečanju z osebo, ki se je šolala na Škotskem, me je zanimalo, kako vse skupaj poteka v primerjavi s šolanjem v Sloveniji. Ko mi je orisoval tako imenovane »tutorials«, kjer lahko predavateljem po želji tudi argumentirajo temo, je omenil, da je nekega dne poudaril, da bi lahko določene teme preskočili, saj si lahko o njih preberejo v Wikipedii. Wikipedia je do pred kratkim veljala za vir, ki je bolj na majavih temeljih, toda zdaj, ko so napisali besedila že za veliko tem, je ob njih veliko opomb z različnimi pogledi.

Pred leti smo s polnimi rokami dela tekali po podjetju in se jezili na šefe, zakaj še koga ne zaposlijo, zakaj smo vsi odgovorni za nekaj oddelkov, danes smo jim pa hvaležni, da niso zaposlili toliko novih, saj obstaja upanje na božičnice. Obseg prometa se zmanjšuje. Ljudje ne gledajo več toliko letakov z velikimi televizorji, impresivnim ozvočenjem in računalniško opremo, ampak bolj prospekte prehrambnih trgovin in že malce primerjajo cene.

Zadnje čase so blagovne znamke jeziček na tehtnici, ki odloča o uspehu ali propadu čedalje večjega nabora izdelkov in storitev. Veliko ljudi je namreč prepričanih (tako ali drugače), da so izdelki pod znano blagovno znamko boljši, zanesljivejši, trajnejši in tako naprej.

Resnici na ljubo so si vsi bolj kot ne podobni, čeprav tega ne želijo priznati na glas. Ne preseneča niti dejstvo, da je po več letih obetavnih napovedi veliko uporabnikov počasi že naveličanih vseh »novosti«, ki se po treznem razmisleku pogosto pokažejo le kot cesarjeva nova oblačila ...

Te dni delam v podjetju s prostori v četrtem nadstropju poslovne stavbe, ki je prilagojena za osebe v invalidskih vozičkih. Tudi sanitarije. Zelo me je impresioniralo in prva misel je bila, da bi v tej stavbi lahko brez težav deloval kak klicni center, kjer bi zaposlili osebe v invalidskih vozičkih.