Sodoben življenjski slog je spremenil način preživljanja prostega časa, tako da je danes dobro staro druženje ob piknikih in športnih turnirjih vse redkejše, počnemo pa stvari, kot so opisane spodaj. Če vam zmanjka domišljije, kaj vse početi med počitnicami, zlasti če bo slabo vreme, preletite naslednje vrstice.

Med vsakodnevno enourno vožnjo domov iz službe imam kar nekaj časa za premišljevanje. Z bolečim desnim zapestjem in kar malo revmatično roko premišljujem tudi o tem, kdaj se bodo stvari poavtomatizirale v slovenskih podjetjih in kako to doseči.

Kdor je zaposlen v kakšnem večjem podjetju, se bo hitro naučil dejstva, da vodilni kader živi v svoji resničnosti, delavci pa v svoji.

Računalniki naj bi bili digitalni in v srčiki svojega delovanja tudi so. Ne samo za ukaze na najnižjem strojnem nivoju, temveč tudi za kakšno plast ali dve višje, bi lahko rekli, da se izvršujejo digitalno. Na teh nivojih je vse bolj ali manj jasno, črno ali belo, nič ali ena, sistem je torej precej enovit, dilem ni …

V prejšnji številki Mojega mikra (Februar 2008) je ga. Tanja Čavlović praktično tolkla po glavah delavce, ki se »upirajo« novostim na delovnem mestu in bentijo čez nove programe in kar je drugih novotarij na računalniškem področju, ki jih uvajajo lastniki ali sistemski administratorji po nalogu uprave ali lastnika (lastnikov) podjetij.

Ko se podjetje odloči za uvedbo novega informacijskega sistema, se večjemu številu zaposlenih postavijo lasje pokonci, še zlasti starejšim od 45 let. Če gre samo za nadgradnjo že obstoječega sistema, še ni tako hudo, če se pa uporabnikom starejšega sistema, kjer je bilo še veliko ukazov s pritiskom na različne kombinacije tipk, sporoči, da bo uveden nov, »malce« drugačen, njim na videz zapleten sistem, se pa v glavah spletejo razni scenariji, v katerih ni veselih izidov. V svojih letih dela v različnih podjetjih sem imela priložnost biti udeležena v uvajanju teh novih pridobitev.

Nobena skrivnost ni, da se danes meri prav vse, od ceste pa do težje merljivih zadev, recimo stopnje namena. Skala oz. razpon vrednosti obstaja (ali pa ga je mogoče razviti) tudi za stvari, za katere se na prvi pogled zdi, da niso merljive. Ena izmed takšnih stvari je trajanje užitka ali pa, recimo temu, vsaj trajanje konzumacije neke dobrine, na podlagi česar se oceni nekakšna bolj objektivna stopnja njene cene: ali je draga ali je poceni?

Ste ustvarili spletno stran in se vam zdaj zdi, da obiska ni toliko, kot bi hoteli? Premišljujete, kje in kako oglaševati svojo povezavo, da res pride do vaših ciljnih skupin? Ena od možnosti je www.elektronska-trznica.com.

Na ljudi naredi vtis in jim ostane v spominu zanimiva zgodba. In če ima kak izdelek zadaj zgodbo, nam je še toliko zanimivejši in nas pritegne. Še bolj pa nas pritegne, če imamo vpogled v dogajanje te zgodbe, preden je predstavljena drugim, ali če lahko sodelujemo pri procesu nastajanja. Še zlasti če se nekje v zgodbi prepoznamo.

V preteklosti sem organizirala nekaj dogodkov bolj po sistemu ad hoc. Če bi takrat izvedela za vse možnosti elektronske podpore, ki so na voljo in pri katerih se polovico dela opravi samo, bi mi bilo prihranjeno veliko dodatnega dela, ki ga zdaj vidim kot skoraj nepotrebno.