Tipka Windows, to je tista, ki na tipkovnici leži med levima Alt in Ctrl, se je prvič pojavila leta 1994, ko je Microsoft izdal prvo različico svoje tipkovnice, imenovane Microsoft Natural Keyboard. Od takrat je postala pravzaprav stalnica na vseh tipkovnicah, ki so v prodaji. A čeprav je od njenega nastanka minilo že osemnajst let, jo uporablja presenetljivo malo ljudi, če pa že, pa večinoma za dve funkciji oziroma opravili – s pritiskom nanjo odpirajo meni Start, s kombinacijo Win+tabulator pa listajo med odprtimi okni, podobno kot z Alt+tabulator, le da s tako imenovanim Windows Flip 3D, kjer se med okni premikamo, kot bi bili na vrtiljaku, in je predogled vsebine posameznega okna precej večji kot pri listanju z Alt+tabulator.

Eden največjih dogodkov po nakupu DOS-a, njegovi dodelavi in dogovoru o tem, da ga bo IBM vključil v svoj projekt osebnih računalnikov, s čimer se je podjetje pravzaprav postavilo na poslovni zemljevid sveta, je za Microsoft izid Windows 95. Pri njem je namreč prvič šlo za nekaj, kar je bilo videti kot operacijski sistem, in ne kot grafični dodatek DOS-u. In to Microsoft seveda priznava. Z Windows 95 je pokazal, da zna izdelati operacijski sistem, s katerim uporabnik komunicira skoraj izključno grafično. To se nam zdaj zdi dokaj smešno, a pred skoraj sedemnajstimi leti je bilo tako. In razvoj je šel naprej. Že leta 1993 je Microsoft (ne le on, a bil je med tistimi) imel vizijo o tem, da bi grafični vmesnik lahko bil koristen tudi v poslovnem okolju. Nastal je sistem Windows NT, ki ga je Microsoft tržil kot sistem uporabniškega namizja za poslovna okolja. Tako smo imeli nekako dva »kanala« Windows – enega za domačo in enega za poslovno rabo.

»Operacijski sistem Windows nam glede na naše potrebe brez dodatne strojne in programske opreme nudi kar nekaj različnih možnosti konfiguracije in uporabe trdih diskov.«

Microsoft je svoj prvi resneje uporaben sistem Windows sicer izdal v prvi polovici devetdesetih let, vendar smo uporabniki takrat še precej uporabljali DOS-ov ukazni način. Najprej zato, ker Windows ni bil samostojen sistem, ampak program oziroma okolje znotraj DOS-a in ga je bilo treba zagnati ročno, pa tudi zato, ker sam sistem vseh funkcij ni podpiral v grafični obliki. Sčasoma so se stvari spreminjale in zdaj so le redke funkcije sistema, ki jih je treba zaganjati prek ukaznega poziva, saj je večina dosegljiva grafično prek najrazličnejših oken. A nekaj ukazov je vseeno ostalo in nič ne kaže, da bodo hitro izginili.

Tabulatorji so v urejevalnikih besedil že dolga leta. Uporabni so v najrazličnejših primerih. Zelo pogosto jih uporabljamo namesto razpredelnic, saj lahko z njimi dokaj preprosto poravnavamo določene dele besedila. Privzeto so tabulatorji nastavljeni tako, da so postavljeni na vsakega pol palca (približno 1,25 centimetra) ali nekako pet presledkov. To vrednost lahko seveda poljubno nastavimo.

Google Chrome je dober brskalnik po internetu. Če ne bi bilo tako, ne bi bil praktično edini večji brskalnik, ki mu delež uporabnikov raste. A tudi on ima nekatere muhe, ki nas lahko jezijo. Ena od teh je, da nikjer v sistemu nimamo na voljo možnosti določiti, kam naj program shranjuje začasne internetne datoteke. Je to res lahko problem? Je, če imate sistem na primer na kakšnem manjšem disku, recimo kakšnem 60-Gb disku SSD. V tem primeru je shranjevanje začasnih internetnih datotek na ta disk dokaj nesmiselno. Posebno če igrate kakšno spletno igro tipa CityVille, ki lahko kaj hitro »poskrbi« tudi za gigabajt in več začasnih podatkov. To pa na bolj natrpanem disku ni več tako malo.

Sistem Windows je narejen tako, da če v Raziskovalcu dvojno kliknemo neko datoteko, se ta odpre v programu, v katerem je nastala, oziroma v programu, ki je odgovoren za njen prikaz. Toda kako sistem ve, kateri program je to? Kako sistem ve, da naj datoteke tipa .doc odpre v Wordu, datoteke .pdf v Acrobat Readerju, .txt v Beležnici in tako naprej? Večinoma se te nastavitve opravijo ob namestitvi programa, ki je odgovoren za te datoteke. Ko namestimo na primer Word, bo namestitveni program med drugim tudi prilagodil sistemske nastavitve tako, da bo sistem vedel, da datoteke .doc in družina pripadajo Wordu. Enako velja tudi za druge tipe datotek. Toda ali je tak sistem resnično vedno najugodnejši?

Besedilo običajno poravnavamo tako, da je prva vrstica poravnana z vsemi ostalimi ali pa je pomaknjena nekoliko navznoter, torej v desno. Včasih pa bi nam zaradi preglednosti ustrezalo, da je prva vrstica zamaknjena v levo, in to celo zunaj meja obrobe besedila. Kako to narediti? Obstaja preprost in učinkovit način.

No, pa da ne bomo govorili le o Excelu in elektronskih preglednicah, si oglejmo še trik, uporaben pri predstavitvenem programu PowerPoint. Tisti, ki veliko predavate, verjetno »reciklirate« svoje prosojnice. Vsa predavanja seveda niso enako dolga in zato pač včasih iz obstoječega materiala zmečete ven to, česar ne potrebujete. A včasih se vendarle zgodi, da bi bilo dobro preskočiti nekaj prosojnic in se postaviti kar na zadnjo, kjer običajno zapišemo kakšno zahvalo, svoje podatke, če imajo ljudje dodatna vprašanja, ali pa kak komični vložek. A tak preskok vedno ni najbolj preprost, še zlasti če je med trenutnim položajem in koncem veliko prosojnic. Zato se poraja vprašanje, ali obstaja način, kako od koder koli »skočiti« na zadnjo prosojnico. Obstaja.

Če v elektronski preglednici delamo z velikimi številkami, lahko te kaj hitro postanejo nepregledne. Tudi če uporabimo ločila tisočic, tako da število 1234567 postane 1.234.567, je zadeva kar precej nepregledna. Če bi radi le površen vpogled v dogajanje in nas čisto točne številke ne zanimajo, ampak je dovolj, če imamo vrednosti zaokrožene na nekaj decimalk, si lahko z elektronsko preglednico precej olajšamo delo. In to na način, da števil dejansko ne spreminjamo, le njihov prikaz oziroma obliko celice spremenimo tako, da so števila bolj prijazna