Spremljanje razmer na cestah – v aplikaciji ali spletni storitvi – pomaga v boju proti stresu. Manj ga je, kadar vemo, da bomo nekaj časa stali v koloni, kot če tega ne vemo, pridrvimo okoli ovinka, potem pa stojimo. Živi promet, kot se storitev imenuje, Google ponuja v veliko evropskih državah, tudi na sosednjem Hrvaškem, ne pa tudi v Sloveniji. Na srečo so zato bolj radodarni nekateri drugi ponudniki navigacijskih storitev.

Ni samo v Sloveniji navada, da se menedžerji selijo med podjetji. V globalni IT-industriji je to prav tako pogost pojav, še posebno ko se pojavijo novi ambiciozni igralci. Ti pogosto za pomembne pozicije pripeljejo bolj ali manj uspešne direktorje uveljavljenih podjetij iz branže, ki naj bi prinesli določene izkušnje in poznavanje panoge. Lenovo je tipičen primer tovrstnega ravnanja. Čeprav se podjetje hvali z drugačno kulturo in načinom razmišljanja, je v njegovih vrhovih kar nekaj ljudi, ki so prej vodili tajvanske in druge proizvajalce osebnih računalnikov.

Pri tehnologiji je vedno tako. Če nekje nekaj izboljšajo, se lahko zato nekje nekaj poslabša. Vprašanje je, kaj prevlada. Izboljšanje ali stranske posledice. Smo pa ljudje dokaj prizanesljivi. Nič nas ne moti tehnološki korak nazaj, saj velikokrat preveč zaupamo tistemu, kar trdijo izdelovalci naprav.

Kako smo doživljali malega robota, ki je videti kot astronavt, ki je ravno prišel nazaj na Zemljo. Hodimo tako, da pri vsakem koraku izgubimo ravnotežje, a se ujamemo, ko eno nogo prestavimo pred drugo. Za nas je to nekaj enostavnega, za robota pa izredno težkega. Dvajset let razvoja in Hondin robot Asimo, visok kot mlajši otrok (130 cm), lahko hodi, teče, premaga stopnice in prinese kavo.

Ko je Microsoft objavil, da za dve milijardi in pol kupuje neodvisno igro Minecraft in razvojni studio Mojang, se je med navdušence nad igro prilezel strah. Kaj zdaj? Bo Microsoft uničil igro, ki je med igralci uspešna, ker je tako zelo drugačna od vseh drugih, ker spodbuja učenje reševanja problemov in ustvarjalnosti in pri kateri ni vse v denarju? Vsekakor je za prihodnost igre slabo, da se od nje poslavlja njen avtor Markus »Notch« Persson, ki je zaslužen, da je Minecraft tak, kot je. Morda, kot je bil.

Apple si lahko privošči marsikaj. Tudi to, da iz enačbe Apple–operater–uporabnik izloči operaterje oziroma omeji njihovo vlogo na ponudnika »neumnih cevi«. Uporabnik bi posloval samo z izdelovalcem naprave, njemu plačeval tudi strošek povezljivosti, Apple (ali kateri drugi izdelovalec) pa bi operaterjem milostno prepustil nekaj drobtinic s svoje z dobrotami obložene mize.

Najboljša ideja za izdelek je enostavna ideja, ki hkrati rešuje vsakodnevno težavo večjega števila ljudi. In kaj teži več ljudi kot redno zalivanje rastlin. Pred poletjem je dovolj sredstev zbral slovenski projekt samodejnega zalivalnika Daisy.si. Izdelek, ki poskrbi, da se ne bomo več presenečeno spraševali, zakaj nam je spet ovenela okrasna rastlina. Več nam je o inovaciji zaupal Andrej Nastran.

Označevanje mobilnih iger za brezplačne, čeprav je treba za normalno igranje plačevati v igri, je bilo eno največjih zavajanj v zadnjem času. In je še vedno, če nismo pozorni. Zavedati se moramo, da želje razvijalcev in založnikov mobilnih aplikacij nimajo konca.

Marsikaj pametnega nastane pod okriljem evropske komisije in predvsem z njenim denarjem. Vprašanje je, kdaj in v kolikšnem obsegu je na voljo državljanom Evropske unije. Izdelati mobilno aplikacijo, morebiti še kakšen senzorski dodatek, ni tako velika težava kot idejo spraviti v življenje.

Učenje je zanimivejše, če je interaktivno in podkrepljeno s fotografijami, videoposnetki in animacijami. Nekaj čisto drugega kot prebiranje suhoparnega učbenika.