V novejših različicah Excela obstaja dokaj malo uporabljana funkcija EDATE(). Z njo lahko nekemu datumu dodamo ali odvzamemo neko določeno število mesecev. Če malo razmislimo, lahko v nekaterih primerih funkcija pride še kako prav. Recimo, da ugotavljamo, kdaj bo zapadel kak obrok kredita, kdaj bo potekla garancija za kak izdelek, kdaj bo potekel rok trajanja in še kaj bi se našlo. Seveda v primeru, ko doma kupimo hladilnik, ne bomo izdelovali razpredelnic v Excelu, ki bi nam izračunavale, kdaj bo potekla garancija, v poslovnem svetu, kjer se nekdo na primer ukvarja s prodajo in je izdelkov veliko, pa lahko takšno izračunavanje pride še kako prav.

Pri delu z elektronskimi preglednicami se pogosto zgodi, da moramo podatke dodajati, ta dodatek pa nato vključiti v neki obstoječ graf. Ročna metoda, kjer izdelamo najprej grafikon iz obstoječih podatkov, nato pa dodajamo vrstice ali stolpce in ponovno rišemo grafe, je sicer delujoča, vendar zelo nepriročna. Od različice 2007, torej prve različice z opravilnim trakom namesto orodne vrstice, Excel ponuja izdelavo dinamičnih grafikonov. Funkcija je izredno preprosta, njen učinek pa tak, da se počutimo kot profesionalci. Omogoča namreč izdelavo takšnega grafikona, ki se kar sam sproti »razteguje« pred našimi očmi.

Že kar nekaj različic sistema Windows uporablja tako imenovane Osebne mape. Gre za vnaprej določene mape, ki jih je Microsoft pripravil z namenom, da uporabniki vanje shranjujejo svoje osebne datoteke. To so mape Dokumenti, Glasba, Slike, Videoposnetki in podobne, sistem pa nam jih običajno ponudi, ko v kakšnem programu ukažemo shranjevanje datoteke. To, da te mape obstajajo, je čisto zabavno in koristno, ima pa tudi eno slabo lastnost – te mape so na sistemskem disku (običajno disk C), kar pa ni najbolj praktično. Preudaren uporabnik svoj sistem namreč raje konfigurira tako, da ima sistem in programe na enem disku, podatke pa na drugem. Takšna organizacija je boljša zato, ker je rezervno kopiranje neprimerno lažje in bolj pregledno, še bolj pa zato, ker če se sistemu »zmeša« do te mere, da ga je treba na novo postaviti, torej na novo formatirati sistemski disk, ni treba toliko razmišljanja o tem, ali smo res varno shranili vse podatke s sistemskega diska.

V sistemih Windows Vista in Windows 7 obstaja tako imenovani »božji način« (god mode). Ime sicer ni najbolj izvirno, saj ga poznamo že desetletja iz najrazličnejših strelskih iger, na drugi strani pa tudi ne omogoča ničesar več od tega, kar nudi sistem Windows kot tak. Je pa res, da gre za zbirko ukazov in funkcij, ki dajejo zato, ker so tako na kupu, vtis popolnega nadzora nad računalnikom in od tod verjetno tudi ime. Kaj je torej božji način?

Ste se kdaj vprašali, kolikšen del oziroma koliko odstotkov zmogljivosti nekega programa dejansko uporabljate? Vprašanje ni niti najmanj za lase privlečeno, saj se z njim zelo resno ukvarjajo skoraj vse analitske hiše. To pa zato, ker tudi pri programski opremi velja, da ne smemo gledati na ceno, ampak na razmerje med njo in tem, kar nam program ponuja. Bi kupili ferrari testarosso za to, da se ob sobotah z njim peljete na tržnico? Verjetno ne. Si lahko recimo država kot protokolarno vozilo kupi renault clia? Verjetno tudi ne. Treba je torej najti neko pametno razmerje. A če hočemo najti to razmerje, moramo upoštevati vse lastnosti nekega izdelka. To pa pomeni, da ga moramo kolikor toliko dobro spoznati. Pri avtomobilih je to seveda neprimerno lažje kot pri recimo programski opremi. Sodobni programi vsebujejo na stotine funkcij. A če jih pogledamo malo bolje, ugotovimo, da večine teh nikoli ne uporabljamo. Analitiki so nekako izračunali, da 80 odstotkov uporabnikov uporablja le 20 odstotkov funkcij, ki jih ponuja sodobna programska oprema. Seveda gre za neko povprečje, saj se pri nekaterih programi uporablja večji, pri drugih pa manjši del njihove funkcionalnosti.

Standard USB je nekaj, kar nas spremlja že skoraj dve desetletji. Glede na prejšnje možnosti serijskih (COM) in paralelnih (LPT) vrat je USB pravi balzam. Omogočil je, da lahko z računalnikom povežemo celo vrsto naprav in nam pri tem ni treba vedeti nič o raznih IRQ-jih in podobni navlaki. Tudi samodejna prepoznava naprav in nameščanje gonilnikov, torej tako imenovani plug-and-play, sta postala mogoča šele z USB-jem. A čeprav je standard v aktivni uporabi že tako dolgo, se še vedno pojavljajo težave. In te je včasih precej težko odpraviti, saj ni nekega pametnega orodja, s katerim bi lahko diagnosticirali težave.

Če spadate med bolj zasedene ljudi, ki imajo vsak dan veliko obveznosti, ste se verjetno znašli pred težavo, kako vse skupaj obvladati. Ena od možnosti je uporaba recimo Outlooka za to, da vanj vpisujete sestanke, ta pa vas potem ob vnaprej določenem času nanje opozarja. Povsem praktično. A gre tudi bolje. Če imamo v enem dnevu več obveznosti, bi bilo dobro, če bi jih lahko nekako kategorizirali glede na neke kriterije. Tako bi lahko hitro videli, kaj nas čaka. Kategorizacijo opravil Outlook ponuja že nekaj časa, a jo uporabljajo le redki, čeprav je zelo priročna. In kaj sploh je kategorizacija? Na prvi pogled gre preprosto za to, da različna opravila različno obarvamo in s tem optično ločimo med seboj. Na ta način lahko na hitro vidimo, koliko opravil nas čaka in kako dolga so.