V dobrih starih časih sem sedela na Intelovih konferencah za prodajne kanale in poslušala, kaj čara Intel v svojih laboratorijih, poskušala razvozlati tehnične besede, ki so jih predstavniki iz Poljske in Češke vsak po svoje izgovarjali v angleščini z naglasom, vsake pol ure dregnila soseda za pojasnilo ter se sproti učila o vseh tistih vodilih in vmesnikih na komponentah, za katere nikakor nisem dobila dovolj pojasnil, da bi se mi v glavi vzpostavile logične povezave, da bi stvar res razumela.

IP-telefonija je že dodobra načela tržni delež klasične telefonije, a bo preteklo še veliko časa, da bo zares dozorela. Tu ne gre za vprašanje tehnološke superiornosti, ki je brez dvoma na strani IP-telefonije, niti za vprašanje ekonomske smiselnosti, IP-telefonija je cenejša alternativa, še zlasti kadar je del večjega (obsežnejšega) paketa storitev (razni dvojčki in trojčki, v zadnjem času tudi četverčki). Poglavje, kjer IP-telefonija zaenkrat vztrajno pada na izpitu, je njena sprejemljivost za povprečnega uporabnika.

Informacijske tehnologije pri tej vladni ekipi niso bile prioriteta. Morda je tako celo prav. Zakaj pa bi poudarjali industrijo, ki je že zrela, ko lahko uspemo v industrijah, ki šele stopajo na piedestal svetovne gospodarske rasti. A po štirih letih vladanja je vseeno dobro malo pogledati, kaj so in česa niso storili.

Sodite med uporabnike, ki vedno znova kupujejo novo opremo? Ali pa morda sodite v kategorijo, ki poskrbi, da se iz obstoječe opreme dobi čim več. V tem primeru vas verjetno vodi želja, da se ta uporablja čim dlje in gre v korak s časom ...

Pred kratkim sem si dopisovala z osebo, ki je v vsakem e-sporočilu napisala samo en stavek in vsak ta stavek zaključila s tremi pikami. Na to nisem bila tako pozorna, dokler neko besedilo ni bil takšno, da me je res zbegalo ... ali bo zdaj še kaj dopisal ali je to vse ...

Pred desetimi leti je nastal film Trumanov show (The Truman Show, 1998, režija Peter Weir), ki morda najbolj očitno in resnično posega v zasebno življenje človeka. Glavni junak je Truman Burbank (Jim Carrey), možak, ki je dejansko največja filmska zvezda, le da on tega ne ve. Zanj so ustvarili umetno mesto in vse od njegovega rojstva naprej vanj usmerili več sto kamer ter jih poskrili v najrazličnejše pripravne kote – da jih pač Truman ni opazil ...

Neprestano poslušam, pardon, berem, kako uspešna so družbena omrežja, kako pomembno je računalništvo v oblaku, kaj vse se bo spremenilo, in sploh, kot smo dejali v socializmu (če se tega še spominjate), »koračamo u blistavu budućnost«. Komunizem, socializem, imenujte tisto, kar smo imeli, kakor želite, se je sesul sam vase. Izginil!

Sredi januarja je Slovenija dobila tako imenovani Center za podporo razvoju e-upravljanja za Jugovzhodno Evropo, katerega sedež je (bo) v Ljubljani. In dr. Žiga Turk, minister v Službi vlade za razvoj, je to omenil v svojem blogu. No ja, ne ravno omenil, saj je že v naslov zapisal Billa Gatesa, a center je bil res več ali manj omenjen. In so se vsuli komentarji. Komentarji, za katere sem mislil, da so že preživeti.

Črno-bele televizije se spominjam le bežno, se pa toliko bolj večera, ko me je oče vzel s seboj, ko je kupil našo prvo barvno televizijo, kajpak Gorenjevo, ki je lani jeseni po 22 letih dokončno odpovedala. Tako sem se prvič v življenju znašel v vlogi kupca novega televizijskega sprejemnika.

»Kaj se je zgodilo?« se zgrožen vprašam. Računalniške revije dandanes sploh niso več računalniške ...