Človek bi mislil, da smo v pol stoletja razvoja informacijskih tehnologij uspeli razviti en vmesnik za izmenjavo podatkov med napravami, ki bi zadostil večini potreb. Pa ni tako. Vmesnikov je več. Malce zaradi prestiža, več zaradi specifičnih zahtev in zaščite lastnega ekosistema naprav. Kako naj se uporabnik v tej zmedi znajde in najde pravega za povezavo naprav, ki jih ima?

Večji poudarek kot kadar koli je povezati mobilno napravo s tistimi bolj klasičnimi napravami, ne le z računalnikom, temveč tudi s televizorjem, predvajalnikom ali glasbenim stolpom. Pogledali si bomo najpomembnejše brezžične in ožičene vmesnike, tiste, ki so z nami že dlje časa, in tudi one, ki so novejši in jih zato večina ne pozna. Pomembno je tudi, za katero nalogo je izbrani vmesnik najbolj primeren in kateri mu predstavlja največjo alternativo, morda v prihodnje tudi grožnjo.

Odkar je človeštvo padlo z drevesa, pušča svoje sledi tudi v pisani in (najprej) risani obliki. A kot vsak napredek prinese veliko dobrega, pa tudi nekaj slabega, naše roke lepega dne niso več znale držati svinčnika.

Preden se lotim razbijanja hiše in vlečenja kablov za računalniško omrežje, kot se spodobi za dve desetletji star objekt, v katerem računalniška napeljava ni bila predvidena, me zanima, ali lahko stvar rešim na elegantnejši in manj umazan način. Alternativa je, vendar se je izkazalo, da je razbijanje še vedno najboljša, predvsem pa najbolj dolgotrajna rešitev.

Se ni začela januarja leta 2010, ko je Jobs stopil na oder in pokazal iPad, temveč leta prej. Jobs je uspel, ker je tablični računalnik naredil takšnega, kot si ljudje želijo, in hkrati izbral pravi čas. Vsi pogoji so bili izpolnjeni za napravo, ki je, o tem smo lahko prepričani, vplivala na življenje milijonov posameznikov.

Ena od tehničnih rešitev, ki je dvanajst let v novem tisočletju nesmiselna, še pred desetimi leti pa je bila del sodobnega poslovanja, je faksimile ali faks. Da bodo internet in brezžične povezave strojček, po katerem smo pošiljali sliko dokumenta ali kakršnega koli drugega umotvora, postavile na hladno, je bilo jasno od trenutka, ko smo po e-pošti poslali prvo sliko ali dokument. Da se ohranja še danes, gre bržkone pripisati le tajnicam stare šole, ki rešitev, ki jih ponuja internet, še niso povsem doumele.

Kdo ima prav? Kaj pa vem. Meni so Tilt objektivi zabavni, pa tudi če gre za tiste iz »bicikel« zračnice. Vsekakor so bolj zabavni kot delo doma za računalnikom. Seveda imamo pri slednjem večji nadzor nad vsem skupaj in ne potrebujemo toliko ročnih spretnosti, ampak bolj poznavanje programa, s katerim bomo zadevo opravili. In čeprav izdelek ne bo tak kot tisti, izdelan z ustreznim objektivom, mu bo zelo blizu. Najprej pa moramo seveda vedeti, kako mora biti takšna fotografija videti in kaj je potrebno za tak videz. Če ponovimo: potrebujemo torej malo globinske ostrine, visoki kontrast, široki kot in živahne barve. Najprej pa primerno fotografijo.