Povpraševanje po televizorjih z vgrajenim DVB-T MPEG-4 sprejemnikom se je povečalo že konec lanskega leta, ko je cena novih LCD-televizorjev postala dovolj ugodna in zanimiva za širok krog kupcev. V letošnjem letu se je ta trend nadaljeval. Opažamo, da je vse več kupcev seznanjenih z načrtovanimi spremembami, zato mnogi pred nakupom vprašajo, ali njihov novi televizor že ustreza novim standardom. Žal kupci niso dovolj seznanjeni s samo vsebino sprememb, tako da se napačne izbire bojijo tudi kupci, ki so priključeni na kabel ali pa uporabljajo spletne televizije, kot na primer SiOL TV in podobne.

Veseli smo, da se nam je z Direktoratom za informacijsko družbo MVZT in RTV Slovenija uspelo dogovoriti za nadaljevanje oddajanja naših programov v tehniki DVB–T. Z digitalnim oddajanjem POP TV, Kanala A in TV PIKE se bodo v številna gospodinjstva, ki so na mejnih področjih pokrivanja analognih signalov, vrnili naši programi, in to v kakovostni tehnologiji, s kakovostnejšo sliko in v formatu 16 : 9. Tako bomo ponovno vidni gledalcem, ki so bili zaradi svoje geografske lokacije prikrajšani za spremljanje naših programov.

Pri Zvezi potrošnikov Slovenije ugotavljamo, da bo prehod na digitalno prizemno oddajanje potrošnike prizadel predvsem zaradi nepoznavanja tehnike in tehnologije, zato jih že od začetka priprav na digitalno oddajanje, torej v zadnjih dveh letih, v naših publikacijah in spletnih straneh aktivno obveščamo o tem, kako se na spremembo pripraviti. Glavne težave pričakujemo predvsem pri nakupu nove ali dodatne opreme, pri čemer opažamo, da prodajalci nemalokrat preslabo razložijo potrošniku, kakšen televizor je zanj najbolj primeren.

Kaj namerava država storiti, da bo prehod z analogne na digitalno televizijo za državljane čim manj boleč in gladek tudi v tem letu, ki bo zaradi krize še vedno težavno? Kako boste pomagali pri nakupu dekoderjev (STB) vsem državljanom, ki ga potrebujejo oziroma vsaj ogroženim socialnim skupinam? Kako komentirate dejstvo, da ste pristali na izsiljevanje komercialne televizije za plačevanje sočasnega oddajanja v luči, da so uporabniki tisti, ki bodo prehod najbolj občutili v denarnici? Ta vprašanja smo postavili različnim sogovornikom in predstavljamo njihove odgovore.

Konec oktobra je tudi v moj nabiralnik priromala pošta z naslovom Prihaja Codex Alimentarius. Gre za »skupek pravil za regulacijo poljedelstva in popoln nadzor hrane od semena do končnega pridelka«. Neka komisija Codex Alimentarius naj bi ga poskušala uveljaviti v ZDA, in ker jim ni uspelo, so se spravili na Evropo. In ljudje, bližje uradnim virom, omenjajo, da bi jim utegnilo uspeti. V veljavo naj bi prišel že 31. decembra letos.

Vse pogosteje se sliši »tista spletna trgovina ima pa ceneje«, in kupci ter obiskovalci spletnih trgovin vse pogosteje padajo na limanice kakšnih s.p.-jev, lastnikov instant spletnih trgovin z računalniško in foto opremo, ki sploh ne morejo stati za tem, kar ponujajo. Ne morejo dobaviti izdelka po ceni, ki je objavljena. Veliko uporabnikov še vedno čaka na kakšno dobavo in vsak dan piše elektronska pisma. Zaradi takih pa ugledne trgovine utrpijo kar nekaj škode. To so podjetja, ki imajo nekaj stroškov z nabavljanjem vsega, se pogajajo za prodajne pogoje, plačujejo skladiščenje … Nad njimi se izvaja neupravičen pritisk, naj znižajo cene nekaterih izdelkov, saj kar nekaj časa traja, da stranke ugotovijo, kdo je tukaj zanesljiv prodajalec, in v tem času je treba poskrbeti, da ne pride do prevelike izgube.

Spomnim se, kako so se mi pred nekaj leti prodajalci računalniške opreme pritoževali, da jim gredo najbolj na jetra tisti kupci, ki nekaj malega vedo, vendar ne dovolj, da bi lahko sami kupili računalnik, kot ga potrebujejo. In potem vstopijo trgovino z zahtevami po računalniku s točno določenim procesorjem, točno določeno matično ploščo (ki seveda po možnosti nista združljiva) ter s seznamom drugih komponent, ker so pač nekje prebrali, da so te komponente »najnaj«, niso pa podrobneje raziskali, ali so si sploh kaj sorodne.

Nekje v juniju smo se pogovarjali s profesorico Univerze Edith Cowan iz Avstralije, ki nam je pojasnila, da se v Avstraliji še vedno kličejo po stacionarnih telefonih. Namreč, tam je toliko geografskih ovir, da oddajnikov ni možno postaviti tako, da bi se res vsi lahko lovili med seboj. Poleg tega bi jih bilo potrebno res veliko in postavi se vprašanje, ali je vse skupaj smiselno.

Kdo je že pisal, da se bomo zaradi računalnikov, interneta in družabnih omrežij vse manj družili in imeli vse manj osebnih stikov? Namreč, pred mesecem smo ta čas, ko so eni doma gledali formulo, drugi vozili gokarte. Prijatelj je po Facebooku dobil vabilo ter informacijo o posebni ponudbi za prijatelje, nas poklical in po kavici smo bili že na poti v Logatec na dirkalno stezo.

Pretenciozen družboslovni naslov, a brez skrbi, gre le za (pomanjkljivo?) gostilniško filozofiranje o zanimivem pojavu v človeškem dojemanju dobrin, ki je se je pojavilo v dobi digitalnega kopiranja.