Do neddavnega najbolj prodajana knjiga o digitalni fotografiji vseh časov je ugledala luč sveta tudi na tej strani Alp. Ameriški avtor Scott Kelby je že od vsega začetka velik navdušenec nad digitalno fotografijo, kar sploh ne čudi, saj je eden največjih strokovnjakov na področju obdelave digitalnih fotografij. Photoshop je njegovo življenje. V lasti ima revijo, podjetje, izobraževalni center, spletni portal, vodi svojo televizijsko oddajo in poučuje na raznih seminarjih ter konferencah; vse pa je tesno povezano z njegovo primarno ekspertizo.

Vsaj dvakrat letno me pokliče sosed in prosi: »Zoran, spet sem nekaj zašuštral s kanali. Imaš kaj časa, da mi jih spet nastaviš? Jaz tega ne znam.« Ta moj sosed je malo pred upokojitvijo in je vse prej kot »elektronski« človek. Če mora kaj zavariti, pobrusiti, zvrtati in podobno, ga ni boljšega, kar zadeva električne in elektronske naprave pa je … no ja, recimo temu malce okoren. In tu pridem na sceno jaz. Predvsem kar zadeva televizor. In zdaj si je kupil novega, 42-palčnega.

Moram omeniti, da sem tak razplet dogodkov pričakoval. Podjetje Gorenje je pokazalo pot, po kateri bo lahko šel marsikateri prodajalec televizijskih sprejemnikov, ki mu gre v nos, da je na našem trgu podjetje, ki edino lahko podeli nalepke, ki jih je predpisala država, zadnje mesece pa jih tudi »bogato« oglašuje! Ti oglasi ljudi subtilno prepričujejo, da so dobri le izdelki, opremljeni s to nalepko, kar ne bi moglo biti dlje od resnice. Nalepka ni obvezna, je le ena od možnosti za prodajalce, da kupcem na razumljiv način povedo, da so njihovi izdelki primerni za naše razmere. So še druge možnosti, žal pa le povečujejo zmedo med ljudmi, saj jim na koncu ne bo več jasno, kaj katera nalepka, znak ali kaj drugega, sploh pomeni in koliko jim gre verjeti!

Zadnjič sem po naključju vklopil televizor, ravno ko je bil prenos dogajanja v parlamentu. Presenetilo me je, da so ljudje, ki se očitno na to ne spoznajo, govorili o belih lisah, torej o področjih v Sloveniji, večinoma na podeželju, kjer ljudje ne morejo dobiti uporabne povezave v internet.

SI-CERT, ki v Sloveniji med drugim sprejema prijave zlorab v internetu, prejme letno približno 1700 prijav: »Ukrepanje proti zlorabam na nacionalni ravni že nekaj let poteka usklajeno, težave se pojavljajo predvsem pri mednarodnih preiskavah. Pri večini zlorab pa je vpletenih več kriminalnih skupin iz različnih držav,« je povedal Gorazd Božič, vodja SI-CERT-a.

»Kdo se boji črnega moža?« je bil naslov seminarja v organizaciji podjetja Hermes Softlab. Že začetni nagovor Rudija Brica je zadel jedro problema: ne mislite, da smo Slovenci zaradi majhnosti varni pred spletnimi kriminalci. Nihče ni imun pred njimi. Gre za »brihtneže«, velikokrat pametnejše od strokovnjakov, ki skrbijo za varnost spletnih storitev, zato je boj proti njim težaven. In stalen! Neumestno je namreč pričakovati, da bodo kriminalci prenehali izboljševati metode napadanja, ki jim prinašajo lahko zaslužen denar. Na koncu uvodne besede pa smo slišali to, kar zelo neradi slišimo in česar si mnogi nočejo priznati: »Absolutne varnosti ni, ne obstaja in je nikoli ne bomo dosegli!«.

Leto, ki je za nami, je za večino nas nekaj, kar bi bilo dobro čim prej pozabiti. Gospodarsko gledano. Recesija, sprožena s strani ameriške finančne neodgovornosti in hranjena s pomočjo borzne in medijske paranoje, je seveda naredila svoje. Naredila to, da tarnamo vsi. Tarnajo celo tisti, ki so nekako odporni na tovrstne zadeve. Recimo »naftarji«. Ko so mi pred nekaj tedni pripeljali kurilno olje, sem se, kot običajno, med natakanjem pogovarjal s šoferjem. Rekel mi je, da je zadeva dokaj zaskrbljujoča. Še lani je bilo tako, da se je gneča začela že kar hitro po prvem avgustu in je trajala skoraj vso zimo. Na območju, kjer stanujem, je delalo pet voznikov in vsi so bili polno zasedeni. Zasedeni tako, da je čakalna doba za kurilno olje v nekem trenutku znašala kar tri tedne. Letos pa – od petih voznikov delata le dva, trije pa so doma v rezervi, če bi slučajno res prišlo do gneče. In pri tem ne gre za kakšnega majhnega lokalca, ampak za največjo naftno družbo v državi.

V časniku Financial Times sem pred časom prebral zanimiv članek, v katerem je avtor napovedal, da bi lahko na ameriškem trgu mobilniki z Adroidom pomenili resno grožnjo Applovemu iPhonu. Glavni razlog, da se to še ni zgodilo, je v tem, da jih na trgu še ni dovolj! Temu dodajam še svoje mnenje, da je največji problem Androida v tem, da ga največji proizvajalci mobilnikov ignorirajo!

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je sporočilo, da so končali prenos Direktorata za elektronske komunikacije iz gospodarskega ministrstva v njihovo, natančneje v Direktorat za informacijsko družbo (DID). Izvedli so torej prehod iz enega fevda v drugega. Baje z namenom, da bi lahko bolje delali, saj se naloge in pristojnosti obeh samostojnih direktoratov prepletajo, tako da optimalno delo ni bilo mogoče. Nič nimam proti fuziji raznih uradov, če to dejansko pomeni, da bo kaj bolje. Pa bo? Krepko dvomim! Če je neprimerna organiziranost cokla razvoja, se pač izvede reorganizacija. To je stvar, ki je res ni treba obešati na veliki zvon. Ker če se jo, se takoj pojavi vprašanje, ali je to vse, s čimer se lahko vlada na to temo pohvali. Ali res ni naredila nič konkretnejšega, če se mora hvaliti s takšnimi malenkostmi? No, pa poglejmo, kaj se je na področju informatike zgodilo.