Spomnim se prvega stika z Applovim iPhonom. Prišel je iz Italije, natančneje iz Trsta, v prikupni embalaži, ki je ob odpiranju vzbujala pričakovanja in tiho, globoko zadovoljstvo. Po nekaj mesecih uporabe iPhona zadovoljstvo ostaja, pravzaprav se je le še povečalo. K temu so precej pripomogli dodatni programi, s katerimi sem razširil nabor zmogljivosti, vse to za zanemarljiv strošek in z nekaj truda.

Kdor je utrpel že najmanjšo stopnjo izpostavljenosti internetu, ve, da svetovna informacijska avtocesta ne trpi nikakršnega pomanjkanja videoposnetkov. Strani, ki se ukvarjajo z gostovanjem in deljenjem videoposnetkov, najslavnejša je verjetno YouTube, kar mrgoli, večina posnetkov na njih pa si niti približno ne zasluži tistih megabajtov, ki jih zasedajo v strežniku. Kljub vsemu temu vsake toliko časa naletimo na posnetek, ki nam je všeč, in ljudje ne bi bili ljudje, če ne bi hoteli imeti zase tistega, kar nam je všeč.

Kolikokrat ste že sedeli pred računalniškim zaslonom in nemočni čakali, kdaj se bo računalnik končno dogovoril sam s sabo in se začel malo pogovarjati tudi z vami? Če boste sešteli vse minute, ki ste jih preždeli v tem nesrečnem stanju, boste gotovo pozorno brali dalje.

Ko slišimo izraz pospeševalnik oz. urejevalnik prenosov (download accelerator oz. manager), sta prvi asociaciji verjetno »nostalgija« in »adware«. Razumljivo, saj smo o tem, da bi naši prenosi vendar tekli malo hitreje, najbolj sanjarili v časih počasnih, nestabilnih in nepredvidljivih modemskih povezav. Teh frustracij se je zavedalo marsikatero podjetje in splet so preplavili različni programi, ki so obljubljali hitrejše prenose. V praksi smo spoznali, da največja prednost teh programov ni v pospeševanju prenosov (ki v večini primerov ni bilo omembe vredno), ampak v njihovi sposobnosti, da prenos nadaljujejo od točke, kjer so nazadnje ostali (resume), tega namreč večina spletnih brskalnikov tedaj še ni podpirala.

Norija, ki je nastala po tihi splavitvi Chroma, se je do danes bolj ali manj umirila. V tem času je ta Googlov brskalnik prevzel približno 3 odstotke trga, s čimer je prehitel Opero, Mozillo in Safari. Kot kaže, večinskega deleža ne bo prevzel, kar potrjuje ugibanja, da je zamudil zlato mrzlico brskalnikov, bo pa zato verjetno ostal prvi med malokategorniki.

Wikiji in druge tehnologije spleta 2.0 čedalje pogosteje najdejo svoje mesto med sodobnimi sodelovalnimi tehnologijami, zrelimi za uporabo v vsakovrstnih organizacijah, zelo uporabne pa so tudi kot neke vrste osebni repozitoriji znanja, idej, in drugih koščkov informacij, ki nam sicer razdrobljeni samevajo po diskih, v spletu, v posameznih dokumentih ali pa kje v krajevnem omrežju. Z iskanjem teh drobcev informacij izgubljamo veliko časa, predvsem pa je s tem okrnjena možnost sinteze teh informacij.

Po mali revoluciji, ki jo je s prihodom na trg povzročil Asus Eee PC, so se zmigali tudi drugi proizvajalci in tako je danes na trgu mogoče najti kar nekaj bolj ali manj spodobnih posnemovalcev. Toda samo eden je »prvi in edini«, Eee PC, torej »Easy to Learn, Work and Play, Excellent Internet Experience, Excellent On-the-Go«. Nizka cena, majhna teža in spodobna strojna oprema so argumenti, ki so prepričali tudi avtorja tega članka, da si ga je omislil.

Google je 2. septembra presenetil svetovno javnost z izdajo svojega internetnega brskalnika, ki ga je – inovativno –predstavil kar s spletnim stripom. Brskalnik se imenuje Chrome, prenos in uporaba pa sta seveda brezplačna. Brskalnik je bil sočasno ponujen v preko 100 jezikih, odlikuje pa ga več revolucionarnih lastnosti.

Morda kdo od bralcev se ni slišal za računalnike Macintosh oz. Mac. V začetku naj omenimo le, da so to kultni računalniki, ki jih izdeluje isto podjetje Apple, ki izdeluje nekaterim morda bolj znana iPod in iPhone. Sicer pa članek prikazuje tipičnega uporabnika Windows, ki si je omislil Maca.