Spam dobivamo vsi. Večina celo ogromne količine spama, torej takšne ali drugačne neželene pošte, a čeprav se nam zdi, da je tega ogromno, dejansko vidimo le majhen del tega. Ne glede na to, ali uporabljamo spletno ali klasično pošto, je namreč pred našim poštnim predalom precej dokaj dobro dodelanih filtrov, ki večino te pošte odstranijo, še preden pride v naš predal. Nekaj teh se vseeno izmuzne, zanje pa poskrbijo dodatki poštnim programom, ki jih imamo nameščene. Tako Outlook kot Thunderbird in drugi programi vsebujejo dokaj napredne filtre neželene pošte, ki poleg tega, da sami najdejo veliko tovrstne pošte, omogočajo tudi, da sami določimo, kaj je spam in kaj ne.

Deljenje datotek med računalniki, povezanimi v omrežje, naj bi bilo preprosto opravilo, a je lahko tudi prava nočna mora. Čeprav se je povezovanje z novimi orodji in operacijskimi sistemi nekoliko poenostavilo, to velikokrat še vedno pomeni, da mora uporabnik poznati precej skrivnosti delovanja računalniških omrežij, zato lahko povezovanje predstavlja precejšnjo težavo. Tudi ko je mreža že vzpostavljena, je treba vedeti, kako je kateremu računalniku ali drugi napravi ime, poskrbeti za zaščito in še kaj. In ko vse vemo in razumemo, se zaletimo v dejstvo, da želimo med seboj povezati tudi naprave z različnimi operacijskimi sistemi, kot so Windows, Linux, Apple in Android, zato zadeva spet zakašlja. Na srečo pa je za domačo in tudi manj domačo uporabo na voljo preprostejša rešitev.

Vprašajte katerega koli varnostnega strokovnjaka, ki se ukvarja s tem, da »čisti« viruse in drugo navlako v podjetjih in tudi pri domačih uporabnikih, o tem, kaj ga najprej vprašajo, ko pride tja, in vsi vam bodo z veliko verjetnostjo odgovorili enako: »Kako to, ko pa imam protivirusni program?« A to še ni najhuje. Najhuje za strokovnjaka zdaj šele pride, in to je razložiti uporabniku, zakaj je tako. To pa je lahko prava bitka, kjer so nasprotniki jeza, nejevera, skepsa, posebej če je ta strokovnjak tisti, ki jim je protivirusni program prodal. Kako uporabniku razložiti, da tovrstni programi niso vsemogočni in da so le del širšega pojma varnosti.

Upravljanje porabe računalnika je nekaj, o čemer največkrat razmišljamo v napačnih trenutkih. Ko računalnik nekaj časa pustimo pri miru, se zažene ohranjevalnik zaslona, se ugasne zaslon, računalnik se prestavi v tako imenovano stanje pripravljenosti ali kaj podobnega. In to nas včasih moti, saj moramo čakati, da se naprava spet postavi v delujoče stanje.