Zaščita sporočila od enega konca do drugega (end-to-end) je najučinkovitejša, vendar zahteva, da jo uporabljata tako prejemnik kot pošiljatelj. Najbolj priljubljena načina zaščite sta Pretty Good Privacy (PGP) oziroma odprtokodni ekvivalent GNU Privacy Guard (GnuPG). Programa se mehko integrirata v večino samostojnih programov za elektronsko pošto, kot sta Outlook in Thunderbird, tako da uporabnik le klikne ikono, ko želi, da je določeno sporočilo šifrirano.

Tehnično je prisluškovanje elektronskim komunikacijam preprosto! Ni ga javnega komunikacijskega sistema, ki bi bil imun nanj. Zakoni držav, med drugim tudi naši, dovoljujejo represivnim organom, da prisluškujejo posameznikom, a le na podlagi sodnega naloga, tega pa sodišče izda le v primerih, ki jih predpisuje zakon. Zato je verjetnost, da vam prisluškuje policija, precej majhna, saj mora imeti tehten razlog, pa še v tem primeru je njeno prisluškovanje zakonsko omejeno in nadzorovano. Na »črnem« trgu pa je na voljo veliko prisluškovalnih sistemov ali naprav, ki si jih lahko omisli vsak, ki zna priti v zaprte »hekerske« skupine in ima nekaj evrskih tisočakov odveč.

Konec lanskega leta smo bili priča dogodku, ko je policija javni osebi zasegla računalnike zaradi suma razpečevanja nedovoljenega gradiva, ta pa je zagnala vik in krik, ker je v teh računalnikih tudi veliko občutljivih dokumentov, ki naj ne bi imeli zveze z očitanim dejanjem, vendar jih bodo policijski uslužbenci lahko videli. Morda jih bodo res, a bi morali o tem vsi misliti prej, kajti zvoniti po toči je prepozno. Če policija najde dokaze za to, da je šlo dejansko za nedovoljeno gradivo, potem je jeza zaradi občutljivih poslovnih podatkov brezpredmetna. Če pa obremenilnih dokazov ni, pa je zadeva lahko dokaj kočljiva, saj vedno obstaja sum, da je šlo za kakšno »kuhinjo«.

V medijskem svetu je veljalo prepričanje, da morajo biti vse vsebine v spletu brezplačne, edini vir prihodkov pa je spletno oglaševanje. Tu trčimo od tendenco omrežja, da bogata vozlišča postajajo še bogatejša, druga pa propadajo. Po podatkih ameriškega podjetja Compete je deseterica njihovih najbolj obiskanih spletnih strani v letu 2001 dosegla 31 odstotkov vseh prikazov strani, leta 2006 40 odstotkov, letos pa že 75 odstotkov. Deset velikih se lahko preživlja od oglaševanja, vsi drugi, katerih prikazi so daleč od omenjenih, ne glede na to, da imajo dobre vsebine, pa le stežka. Nekaj podobnega se dogaja tudi v Sloveniji.

Ameriški novinarski kolegi pri reviji Wired so v septembrski številki spisali osmrtnico spletu. Sicer splet ni mrtev, tudi ravno umira ne, res pa je, da se zadeve znotraj interneta spreminjajo v smereh, ki nam ne bodo prinesle nič kaj dobrega. In to do neke mere velja tudi za slovenski košček spleta. Tako kot povsod želijo tudi pri nas kapitalisti monopolizirati ali bipolarizirati ne le splet, temveč celoten internet. Ta pa naj bi bil nevtralen. Naj bi bil za nas vse! Naj ne bi bil v nikogaršnji lasti …