Junija smo pisali, da se namerava Intel z ultratankimi prenosniki in operacijskim sistemom Windows 8 postaviti v bran naletu tabličnih računalnikov, ki so vsi po vrsti opremljeni z drugimi procesorji. Je Intelov načrt račun brez krčmarja, v katerega ne verjame več niti Microsoft? Lahko bi sklepali tudi tako, saj je ta konec junija predstavil svoj tablični računalnik Surface, s katerim je posredno priznal, da je pravi uspeh mogoč le, če podjetje nadzira ves »ekosistem«.

Mobilni operaterji se radi hvalijo, kako hitro ali veliko omrežje imajo, zelo malo ali nič pa ne govorijo o varnosti. Še več. Leta jih sprašujemo, ali so slišali za navedbe, da je mogoče razbiti nekatere »zastarele« algoritme in v živo poslušati telefonski pogovor ali brati kratka sporočila. Odgovori so bili bolj ali manj vedno enaki. »Nismo se slišali, da bi kdo to izvedel zunaj laboratorijskih razmer. Zato so ta poročila pretirana in uporabnikom ni treba skrbeti, saj je naše omrežje varno.« Prejšnji mesec jih je trojica raziskovalcev postavila na trdna tla. V nekaterih primerih je prisluškovanje še kako mogoče.

S stališča zasebnosti je pomembno ustrezno obravnavanje/preverjanje identitete. V različnih okoljih imamo več uporabnikov, vsak od teh uporabnikov pa uporablja več aplikacij. Število uporabniških imen in pripadajočih gesel zato hitro raste, kar otežuje upravljanje sistemov (na primer pozabljena gesla). Smiselno je uporabljati identitete oziroma nabor podatkov, ki jih ima ponudnik in jih lahko uporablja za namen avtentikacij in vzpostavitev federacij. Pravnih in tehničnih pravil, ki omogočajo namesto običajne identitete uporabo medmrežne identitete (v obliki uporabnik@organizacija), s pomočjo katere se uporabnik lahko avtenticira znotraj federacije.

Osebni podatki se zbirajo na različnih področjih pri različnih organizacijah in v različne namene. Brez dvoma velja, da vedenje o ljudeh pomeni imeti nadzor nad njimi. Na spletu hočeš nočeš beležijo vsak naš klik. Z izgovorom, da zaradi zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje. Dejansko pa ne gre za nič drugega kot za »vohunjenje«, ki naj bi vodilo k povečanju dobička.

Google je v poročilu zapisal, da je v zadnjih šestih mesecih zaznal povečanje zahtev vlad po umiku vsebin iz interneta. Nekatere zahteve Google upošteva, druge pa zavrne. Ko vlade zahtevajo umik vsebin oziroma povezav s spleta, je to mogoče razumeti kot poskus cenzure interneta. Zanimivo je videti, kakšne vsebine motijo različne države.

Elektronska pošta je z nami od leta 1970, čez čas pa je postala najpomembnejše komunikacijsko orodje digitalne dobe in hkrati ena najpomembnejših internetnih storitev. Najstniki pa e-pošto vse manj uporabljajo, saj so jim ljubša modernejša komunikacijska orodja. Ali to pomeni, da pošta počasi izgublja primat in da postajajo drugi načini komunikacije prevladujoči? Po podatkih ComScora je uporaba spletne elektronske pošte v letu 2011 padla za šest odstotkov, še bolj pa je izrazit padec 24 odstotkov v starostni skupini med 12 in 17 let. Mladi pošto redkeje uporabljajo, namesto nje posegajo po pošti podobnih storitvah družbenih mrež, po sistemih takojšnjega sporočanja (IM), predvsem pa komunicirajo med seboj prek kratkih sporočil (SMS).

Po dolgem času se je prvič pripetilo, da me ni bilo na Microsoftovi konferenci. Pa mi je žal? Niti ne. Z varne razdalje, ne da bi mi nekateri poskušali oprati možgane, sem zbiral občutke drugih, ki so tam bili. Seštevek teh pa je, milo rečeno, konfuzen. Microsoft, kot kaže, ne ve več dobro, kaj bi rad, kakšen imidž bi »fural« na slovenskem trgu. Organizirati množično »geek« konferenco, kar je dolga leta negoval, mu je postalo pod častjo, opazka, da je konferenca sindikalni izlet slovenskih informatikov, pa mu tako ali tako nikoli ni bila všeč. Vse skupaj najlepše opiše kolegov stavek: »Nekaj je narobe, če je na Microsoftovi konferenci bolj dolgčas kot na IBM-ovi.«

Pred dvema mesecema smo pisali o izkoriščanju delavcev v kitajski tovarni Foxconn (http://tinyurl.com/7hq9tn7). Po pritisku zahodnih medijev so se razmere za delavce nekoliko izboljšale, vendar to še ne pomeni, da je zdaj vse v redu. Daleč od tega. Problemi so se (ali pa se bodo) preselili drugam. Lastniki blagovnih znamk, kako pa naj drugače imenujemo podjetja, katerih izdelke v celoti izdela nekdo drug, v verigo podizvajalcev prenašajo tudi odgovornost za vse, kar je narobe.

Na panjskih končnicah smo Slovenci upodobili stroj, ki staro babo spremeni v mladenko. Microsoft misli, da ima tak stroj in da lahko sistem Windows, ki pooseblja starejši način uporabe računalnikov, pomladi in ga preoblikuje za upravljanje z dotikom in fenomenom »tržničnih« aplikacij. Intel pa zanemarja navdušenje uporabnikov nad tabličnimi računalniki oziroma se s to kategorijo naprav bojuje na svoj način, s kategorijo ultraprenosnikov in družino procesorjev Medfield. Čeprav sta Microsoft in Intel odlična pri reklamiranju svojih novih izdelkov, gre pri obeh »novostih« za izrabo tehnologij, ki so že tu, s tem pa sta oba zanemarila priložnost, da spremenita način interakcije z računalniki. Windows 8 in ultraprenosniki so obtičali v sedanjosti, namesto da bi podjetji, ki sta bila nekoč nosilca razvoja računalništva, oblikovali smernice za prihodnost.

Domače 3D-tiskanje je ena od (redkih) letošnjih zgodb, ki kaže, da je mogoče v tehnologiji tiskanja doseči novost, ki res nekaj pomeni. Kdo pa si ne bi želel imeti doma cenovno dosegljive naprave, s katero bi lahko plast za plastjo naredil plastični predmet. Pred časom smo pisali o takšnem tiskalniku za 1300 dolarjev, kot kaže, pa gre tudi ceneje. Na Kickstarterju (http://tinyurl.com/7e7g7gt), spletni strani, namenjeni zbiranju zagonskega kapitala od spletnih uporabnikov, smo našli projekt 3D-tiskalnika, ki je zbral potrebna sredstva. Cilj je bil 25 tisoč dolarjev, inovator Brook Drumm pa jih je uspel zbrati 830 tisoč. Če je verjeti informacijam, ki so na voljo, bo 3D-tiskalnik stal med 550 in 700 dolarji, odvisno od izbranega modela.