Kot vsak program v računalniku je treba tudi Firefox redno posodabljati. Da tega ne bi pozabili, preverja za posodobitvami program kar sam, in če kakšno najde, nas na to opozori, mi pa moramo le sprožiti nadgradnjo. To velja tako za program sam kot tudi za razširitve. Tudi te samostojno pregledujejo, ali obstaja nova različica, in nas na to opozorijo ob zagonu programa.

Če točno vemo, katero datoteko iščemo in kje je, običajno z njo nimamo težav. Težje je, če na primer ne vemo imena datoteke, v kateri je to, kar želimo. V tem primeru sicer lahko sprožimo iskanje po vsebini, a to je izvedljivo le, če gre za dokument, ki vsebuje besedilo. Če pa na primer iščemo sliko, film ali kaj podobnega, iskanje po vsebini ne pride v poštev. V ta namen ima že nekaj različic Windows med drugim tudi možnost predogleda datotek v Raziskovalcu. V Windows XP se nam je, če smo to hoteli, pod seznamom map prikazala tudi sličica z vsebino izbrane datoteke, kar je bilo kar uporabno.

Bralec nas sprašuje, ali lahko svoj račun elektronske pošte prenese v drugo državo. V kratkem se bo namreč preselil v tujino in mu ni do tega, da bi spreminjal svoj elektronski naslov, saj ga ima že zelo dolgo in vsi njegovi znanci in prijatelji ga poznajo.

Gesla so nekaj, s čimer se srečujemo pravzaprav dnevno. Z njimi se prijavljamo v računalnik, pregledujemo pošto, plačujemo račune in še kaj bi se našlo. Pri tem lahko naletimo na več med seboj povezanih težav. Prva je ta, da je teh gesel lahko ogromno, in kaj lahko se zgodi, da katero pozabimo. Druga je ta, da naj bi bila ta gesla, zlasti pri pomembnih storitvah, kot so elektronska pošta, plačevanje računov in vse, kar je povezano z osebnimi podatki, čim bolj zapletena (strong password), da bi jih bilo čim težje najti tako z ugibanjem kot tudi z preiskovanjem na silo (brute-force). Poleg tega naj ne bi uporabljali enakega gesla za več storitev ali celo za vse.

Namestili ste Ubuntu in ugotovili, da se vaš ventilator oziroma ventilatorji neprestano vrtijo z veliko hitrostjo in je zato računalnik glasen. Kaj narediti? Če malce pobrskate po spletu ugotovite, da gre najverjetneje še za eno tistih »linuxovskih« težav, ki jih je mogoče rešiti le s kakšnimi čudnimi posegi v nastavitvene datoteke, ki jih poznajo le navdušenci nad Linuxom. Rešitve so namreč v slogu: odpri čudno datoteko v čudnem imeniku in dodaj čuden ukaz, vse skupaj zapri, »skompajliraj kernel« in ponovi za še nekaj datotek, vendar pazi kaj delaš, saj se lahko zgodi, da ventilatorje postaviš na prenizke obrate in računalnik se bo pregrel in lahko celo »umre«. A k sreči ni nujno, da je tako.

Ko na trg pride nov operacijski sistem, ni dobro, če ga takoj zagrabimo in preidemo nanj. Izkušnje preteklosti so pokazale, da se kaj lahko zgodi, da nova različica ne bo ustrezala našim potrebam, ne bo prepoznala strojne opreme ali pa zanjo sploh ne bo gonilnikov, v njej ne bodo delovali kakšni starejši programi in še kakšna težava se lahko najde. Zato je dobro sistem pred uporabo preveriti tako, da je stari še vedno aktiven. To je, če imamo na voljo le en računalnik za testiranje, mogoče narediti na najmanj dva načina. Prvi je, da v tem računalniku izdelamo novo particijo, nanjo namestimo nov operacijski sistem in naredimo dvo- ali celo večsistemski računalnik (dual oziroma multi-boot), kjer si ob zagonu izberemo, kateri operacijski sistem bomo zagnali. Druga možnost je uporaba programa za virtualizacijo (MS Virtual PC, VMWare…) in izdelava navideznega diska operacijskega sistema, ki ga lahko zaganjamo kar iz obstoječega. Vsaka od teh metod ima svoje dobre in slabe lastnosti.

Pred kratkim smo v uredništvo dobili v test slovensko različico Microsoftovega Officea Professional 2010. O tem, kaj novi sistem ponuja, smo že precej pisali in še več bomo, a tokrat nekaj malce manj resnega.

Poleg vprašanja o desni tipki Alt smo dobili še eno, ki muči začetnike. In to je, kaj je odložišče (Clipboard) in čemu služi.