Sistem DNS, ne da bi se sploh zavedali, uporabljamo vsakodnevno, ko brskamo po spletu ali pa pregledujemo elektronsko pošto. DNS je namreč tisti, ki nam omogoča, da lahko v brskalnik namesto 193.2.1.87 vtipkamo www.arnes.si. DNS je sistem, ki je strukturiran hierarhično. Če DNS-strežnik našega ponudnika internetnih storitev ne ve, na kateri DNS-strežnik mora vprašati za odgovor na vprašanje po domeni, bo vprašal enega od korenskih (angl. root) DNS-strežnikov, ki mu bo pokazal pravo pot naprej. So res tehnične omejitve razlog, da govorimo ravno o trinajstih imenih in IP-naslovih, na katerih so korenski DNS-strežniki? Je omejitev na 13 zapisov o korenskih DNS-strežnikih zgolj mit?

Tik pred koncem lanskega leta je slovenska pisarna Microsofta pripravila dogodek, na katerem so prižgali svečo operacijskemu sistemu XP. Za Microsoft je s tem zgodba končana, svet pa se bo morda spoprijel s tempirano bombo. Osmega aprila bodo izdali še zadnji popravek, potem pa jih ne zanima več nekaj milijonov računalnikov, na katerih bo tudi po tem datumu še vedno nameščen operacijski sistem XP.

Modul zaupanja TPM (Trusted Platform Modules), majhen varnostni čip v napravah, ni novost, saj je v uporabi že vrsto let. Med teoretiki zarot ni priljubljen, saj ga vidijo kot orodje za omejevanje pravic uporabnikov. V teoriji ga je mogoče uporabiti za preprečevanje uporabe nelegalnih vsebin in programov, propagirajo pa ga kot nujnega za zagotavljanje večje varnosti uporabe pametnih naprav. Pa lahko večja varnost za uporabnika pomeni tudi manj »svobode«?

Hecen je ta Google. Nekaj nam vzame, nekaj da, to nam olajša življenje, vendar nam hkrati odščipne še malo od že tako malo zasebnosti, ki nam je še ostala. Poleti Google ukine storitev Latitude – ne bomo več vohunili za prijatelji –, a aplikacija Zemljevidi od različice 7 naprej redno beleži, kje smo. Zgodovina mojih potepanj mi je na voljo, kot je na voljo Googlu in še kakšni izpostavi ameriškega »velikega brata«.

Ameriška organizacija EFF (eff.org) je po aferi, ki je nastala, ker je bila ameriška agencija NSA preprosto preveč radovedna in je hotela vedeti prav vse, vprašala najpomembnejše ponudnike spletnih storitev, ali bodo poskrbeli za varnost uporabnikov, oziroma bolj natančno, za varnost na njihovih strežnikih shranjenih podatkov. Kot kaže grafika na desni strani, podjetjem ni vseeno.

Kje je pravzaprav bistvena razlika med otroki in najstniki ter odraslimi? Ali je glavno to, da odrasli poskrbijo za vse potrebe svojih otrok, medtem ko se oni igrajo in hodijo v šolo? Ali to, da odrasli poznajo in razumejo delovanje sveta okoli nas, otroci pa ga vidijo le iz svoje – zožene perspektive? Ali je to tisto pregovorno otroško »nedolžno« dojemanje sveta – saj poznate tisti rek o resnici iz otroških ust. No, odgovora se v resničnem in navideznem svetu gotovo razlikujeta.

Se je računalnik nenadoma upočasnil? Se čudno obnaša? Se ob zagonu brskalnika odpirajo čudne spletne strani? Se spletne strani kar same odpirajo, čeprav brskalnika sploh ne uporabljate? Če je tako, potem je velika verjetnost, da se je na vaš računalnik naselil kak virus, črv ali kak drug del tako imenovane zlonamerne programske opreme. Vaš prvi odziv bo: »Kako to, saj nisem nič takega delal?«, drugi pa iskanje načina, kako to »okužbo« odstraniti. In pri slednjem se utegne zaplesti, saj so zadeve lahko precej zapletene.

Kadar vzpostavljamo dostopovne točko za domačo rabo, si po navadi želimo čim večjo pokritost, da z eno napravo in s čim manjšim stroškom zagotovimo dostop do interneta, kjer koli se gibljemo. V resnici bi nam ustrezalo, če bi naša mala dostopovna točka delovala tudi znotraj celotnega bloka, pa po vsej ulici ali pa, recimo, če bi nesla kar čez pol mesta ali pa vsaj do družinske zidanice na drugem koncu Slovenije – »sky is the limit« (angl.: nebo je meja).