Sistem DNS, ne da bi se sploh zavedali, uporabljamo vsakodnevno, ko brskamo po spletu ali pa pregledujemo elektronsko pošto. DNS je namreč tisti, ki nam omogoča, da lahko v brskalnik namesto 193.2.1.87 vtipkamo www.arnes.si. DNS je sistem, ki je strukturiran hierarhično. Če DNS-strežnik našega ponudnika internetnih storitev ne ve, na kateri DNS-strežnik mora vprašati za odgovor na vprašanje po domeni, bo vprašal enega od korenskih (angl. root) DNS-strežnikov, ki mu bo pokazal pravo pot naprej. So res tehnične omejitve razlog, da govorimo ravno o trinajstih imenih in IP-naslovih, na katerih so korenski DNS-strežniki? Je omejitev na 13 zapisov o korenskih DNS-strežnikih zgolj mit?

Vsem nam je domače, da če v naslovno vrstico brskalnika po spletu vpišemo naslov, kot je na primer www.mojmikro.si ali www.google.com, dobimo spletno stran, ki jo želimo. Vemo tudi to, da različne končnice pomenijo različne tipe organizacij ali držav, ki si to ime lastijo. Takšno imenovanje je prisotno v celotnem internetu, saj je ta na neki način standardiziran. Toda kako neki računalnik ve, kako priti do določene spletne strani? Ali niso osnova internetnega povezovanja številke IP?