Pred kakšnim tednom ali dvema me je klical naš bralec in prosil za nasvet glede nakupa računalnika. Ker o tem nekaj ve, si je računalnik nekako sestavil sam, od mene pa je želel »kritiko« svoje rešitve oziroma kombinacije komponent. In razvila se je skoraj enourna debata na temo sodobnih računalniških trgovin oziroma kupovanja računalnikov in podobne opreme.

Spletni ali navidezni svet je poln povezav med različnimi elementi. Povezave v spletu, naj bodo modre in podčrtane, predstavljene kot gumbi ali slike, so nam domače in jih nenehno uporabljamo. V večini primerov so to hiperpovezave do naslednje spletne strani, dokumenta ali drugega elementa informacije. Hiperpovezava kot pojem in oblika uporabe pa je prisotna tudi v vseh okoljih Office, le da te oblike ali možnosti večinoma ne uporabljamo pogosto ali skoraj nikoli. Ob hiperpovezavi obstaja še nekaj zanimivih, predvsem pa uporabnih elementov, s katerimi lahko uspešno dopolnimo lastne dokumente ter jih naredimo pregledne, nedvoumne in uporabnejše. To so zaznamki in metapodatki.

Zadnjič sem imel srečo in ujel zadnjo polovico ene izmed oddaj, ki vsakič znova preložijo betoniranje moje odločitve o nepreklicnem koncu gledanja televizije. Šlo je za dokumentarec, posnet v maniri »šokumentarcev«, s katerimi nas zadnjih nekaj let bombardirajo predvsem ameriški avtorji.

Ljudje smo družabna bitja. Radi se povezujemo z drugimi, ki so nam blizu, z njimi se radi pogovarjamo in veliko damo na mnenje osebe, ki jo cenimo. Vendar pa ima dan le 24 ur, zato z ljudmi pogosto izgubimo stik. Čeprav nas še vedno zanima, kaj se dogaja z našimi sošolci iz srednje šole ali sodelavci iz prejšnje službe, preprosto nimamo časa, da bi se z njimi redno dobivali. Prav to potrebo zapolnjujejo strani za osebno mreženje: omogočajo nam, da z minimalnim časovnim vložkom vidimo, kaj se dogaja z znanci.

Samokritika je lepa vrlina, čeprav je v sodobnem svetu vedno bolj odrinjena v ozadje. V prejšnjem prispevku smo naredili profil revije, pa čeprav to meji na norost. Za izdelke, storitve in podobne neotipljive zadeve obstajajo v Facebooku drugi, celo boljši načini promocije. Izbirate lahko med oblikovanjem strani ali skupin!

Mladi so družabna omrežja pograbili z obema rokama in so si popolnoma na jasnem, kaj bi bilo, če omrežij ne bi bilo. Dolgčas! Starejši smo nekoliko previdnejši in se sprašujemo, kaj pa … zakaj … čemu? Preveč vprašanj. Družabno omrežje sprejmeš ali pa ga ne sprejmeš! Vmesne poti ni!

Oboževalci priljubljenih del popularne kulture so nekdaj poskušali ustvarjati lastna dela, ki se navezujejo na knjigo, film, strip oz. glasbo, ki jih je navdušila. Tako oboževalci ponotranjijo doživeto delo in ga vzamejo za »svoje«, tudi v avtorskem smislu, saj od navdušenja menijo, da so do tega nekako upravičeni. Takšno razmišljanje v nekaterih redkih primerih zaide s tirnic zdravega razuma, a takšno odsotnost razumne misli nakazuje že beseda fan, ki je pravzaprav skrajšanka od fanatic.

Vse skupaj se je začelo, ko so me prijatelji prosili, da jim malce pogledam računalnik, ker se je začel čudno obnašati, pa zadnje čase je precej počasen, pa tiskalnik včasih odpove sodelovanje, pa DVD-jev ne prepozna vseh, pa to in ono in tist o... Saj ne bo dolgo trajalo, par minut. Naiven kot sem, jim ugodim in za to porabim dobre štiri ure. Plačilo? Toliko piv, kolikor sem jih hotel popiti med svojim delom.
Hm.

Sprva so bile tovrstne igre navadno slabše od povprečne igre tistega časa, saj so avtorji verjetno večino denarja odšteli za uporabo franšize, medtem ko ga je za izdelavo vsaj povprečne, če ne celo nadpovprečno dobre igre. Zmanjkalo. ali pa so sklepali, da je za dobro prodajo dovolj le naslov igre. Dober zgled takšnih iger je recimo trilogija arkadnih iger Star Wars z začetka 80-ih, ki so premogle le nekaj vektorjev na črnem ozadju.