Pred letom dni smo pisali o programu Stellarium (tinyurl.com/lagdzfd), ki na podlagi uporabnikovega položaja prikaže zvezdno nebo nad njegovo glavo. Omenili smo, da so mobilne naprave zaradi vgrajenih tipal in cele vrste aplikacij kot naročene za nočna opazovanja. Med njimi Star Chart, ki pa je bila plačljiva.

USB-ključki imajo vse večji pomnilnik, hkrati pa so ti »veliki« postali tudi cenovno dosegljivi. Ogromno pomnilniškega prostora izkoriščamo, da imamo datoteke vedno pri sebi. Posledično je vse več tudi programov, ki jih ni treba namestiti na računalnik, saj se izvajajo neposredno iz ključka, (skoraj) neodvisno od tega, v kateri računalnik ključek vtaknemo.

Pozno jeseni se nam obeta nova različica sistema Android, ki jo je Google napovedal na svoji vsakoletni konferenci za razvijalce. O imenu sistema, ko je nastajal članek, ni bilo znano nič novega, Google še vedno uporablja ime Android L. Sprememb v sistemu bo več kot pet tisoč, večina od njih pa ne bo vidna uporabnikom. Kaj bo zares novega?

Skenerje kot samostojne domače naprave skoraj ne srečamo več. Postali so del večopravilnih naprav. A preden prižgemo računalnik, vstavimo dokument, počakamo, da skener opravi svoje, to že zdavnaj naredimo z mobilno napravo in ustrezno aplikacijo.

Pametni telefoni in tablični računalniki prinašajo nove načine, prave male revolucije, v učenju tujih jezikov. Ponudba – plačljiva in brezplačna – je pestra, nekaj je tudi aplikacij v slovenščini. Vedno pa lahko uporabimo tudi tuje, med katerimi so tudi takšne, ki učijo za nas morebiti manj zanimive jezike.

Kaj je narobe z Googlovo željo, da uporabnike popredalčka v bolj ali manj natančne vedenjske vzorce? Da jih s tem zapira v milne mehurčke in jim zastira pogled prek meja, jim ne dopušča niti najmanjše možnosti, da bi poskusili nekaj korenito drugačnega? Večina algoritmov predlaganja tega ali onega deluje na podlagi do tedaj zbranih podatkov in brez trohice zdrave pameti.

Lahko sprejmemo logiko, da so osebni računalniki na enem, mobilne naprave pa na drugem bregu reke. Vendar je na reki polno mostov, ki jih povezujemo. Datoteke, ki jih enkrat odpiramo na osebnem računalniku, trenutek pozneje pa na tablici. Kaj pa, če reke ne bi bilo? Programi za osebne računalnike bi delovali na mobilni napravi, aplikacije pa na osebnem računalniku. Je sploh potreba po čem takem?

Težko je vsako leto predstaviti novo različico operacijskega sistema in narediti nekaj takega, da uporabniki obsedijo z odprtimi usti. Vsi čakamo, kaj bo Apple predstavil proti koncu tega leta, toliko bolj, ker se že širijo govorice, da podjetje brez Jobsa ni več, kar je bilo. iOS 8 je prva letošnja napoved Appla. Preizkusiti ga ne moremo, lahko pa na filozofski ravni razmišljamo, kaj znane novosti v resnici pomenijo.

Zanimivo bi bilo poskusiti, ali je mogoče preživeti s pametnim telefonom brez kartice SIM in s tem brez dostopa do mobilnega omrežja in biti hkrati kolikor toliko v koraku z moderno zahtevo, da si vedno dosegljiv. Kolikor je to res nuja?