V idealnem svetu urejanja besedil bi bila vsa besedila oblikovana s slogi. Slogi so sploh nekaj izjemno uporabnega. Najprej zato, ker je z njihovo pomočjo dokument videti tako, kot mora biti – celotno telo besedila je oblikovano enako, v isti pisavi, velikosti, poravnavah, prav tako naslovi, podnaslovi, seznami in še kaj bi se našlo. A oblika ni edino, kar daje slogom razlog za obstoj. Prek slogov zna Word recimo izdelati kazalo vsebine, saj zna prebrati, kaj so glavni naslov, podnaslovi, podpodnaslovi in tako naprej. Iz tega lahko nato zelo preprosto sestavi kazalo.

V Wordu ste napisali kakšno daljše besedilo in ga začeli oblikovati. Ugotovili ste, da vam nekaj ni všeč, to izbrisali in ugotovili, da se vam je vse oblikovanje za izbrisanim delom porušilo. Kaj narediti, da se ne bi?

Gotovo se vam je že zgodilo, da ste morali primerjati dva dokumenta v Wordu. Zdaj ko imamo zaslone z razmerji stranic 16 : 9 in podobnimi, to ni težava. Odpremo najprej enega, nato drugega, ju postavimo drugega poleg drugega in listamo. Ko končamo s prvo stranjo, se pomaknemo naprej najprej v enem, nato še v drugem dokumentu, da pridemo na enaka mesta in beremo naprej. Kaj je v tej sliki napačnega? To, da se »pomaknemo naprej najprej v enem, nato še v drugem dokumentu …« Mar ne bi šlo sinhrono?

Word omogoča precej všečno oblikovanje dokumentov, z uporabo nekaterih trikov pa je mogoče še marsikaj več, kot se nam zdi na prvi pogled. Ena od oblikovnih zadev, ki večkrat pride prav, je besedilo zunaj ustaljenih robov. Včasih bi namreč radi, da je besedilo zapisano čisto levo ali desno, torej zunaj robov, ki smo jih določili za običajno besedilo. Možnosti je kar nekaj, mi vam bomo predstavili tri.

Ko oblikujemo besedilo, se včasih zgodi, da je neki del besedila za malenkost predolg in vse skupaj ne pristaja najbolj skupaj. To je vidno predvsem pri naslovih, včasih pa tudi pri besedilu samem, ko nam na primer na koncu odstavka v novo vrstico skoči ena sama, po možnosti dokaj kratka beseda, kar estetsko ni najbolj zaželeno. Zlasti v primeru, ko se to zgodi na koncu strani. V založništvu za takšne besede oziroma vrstice obstajajo celo posebni izrazi.

Urejevalnik besedil je ena bolj, če ne celo najbolj uporabljanih sestavin paketa Office. V njem namreč pišemo in urejamo besedila, kar je eno najpogostejših opravil. Zato je dokaj koristno, če znamo urejevalnik uporabljati čim bolje, predvsem pa čim bolj produktivno. Če hočemo, da bo neki del besedila na primer napisan v krepki pisavi, ga je neprimerno hitreje označiti in pritisniti Ctrl + B kot pa z miško klikniti na gumb v orodni ali opravilni vrstici. Takšnih koristnih trikov je še veliko. Pa si jih nekaj oglejmo.

Urejevalniki besedil omogočajo izdelavo številčnih seznamov. Zadeva je dokaj preprosta. Če na primer na začetku vrstice vpišemo številko 1, bo urejevalnik takoj dojel, da hočemo številčni seznam, in bo, ko bomo končali s pisanjem vrstice in pritisnili Enter, v drugo vrsto kar sam postavil številko 2. Kaj pa, če hočemo samo števila? V tem primeru je zadeva nekoliko bolj zapletena. Če namreč vpišemo številko 1 in takoj pritisnemo Enter, urejevalnik tega ne bo sprejel kot namig za to, da gre za številčni seznam. Ali obstaja torej kak način, kako izdelati številčni seznam, ne da bi morali pisati vsako številko posebej?

Samopopravki so ena od funkcij, ki jo marsikdo ljubi. Tudi pisec teh vrstic, saj imam, tako kot verjetno vsi, kopico besed, ki jih skoraj vedno napišem narobe. In da jih vedno ne popravljam, sem jih dodal med samopopravke in zadeva je rešena. Tako nikoli več ne napišem »lai« namesto »ali« ali pa »oziroam« namesto »oziroma« in podobno. Na prvi pogled je torej funkcija odlična. Ne pa vedno. Včasih pa bi radi, da se nekaj piše »narobe«, ker tako mora biti. Pisala nam je bralka in zaupala, da se zelo jezi, ker mora uporabiti kombinacijo znakov (c), samopopravki pa iz nje vedno naredijo znak za avtorsko zaščito, torej ©. Kaj lahko naredi?