Zadnje mesece smo priča sicer dokaj skritemu, a zelo aktivnemu napadu multinacionalk na uporabnike oziroma njihovemu poskusu, da pod krinko zaščite avtorskih pravic zaščitijo svoj dosedanji način dela in svojo nezmožnost prilagoditi se novim razmeram na trgu. O čem govorim? Recimo o sporazumu ACTA (Anti Counterfeiting Trade Agreement), o katerem je kar nekaj govora. Pri tem gre za neke vrste nadnacionalno oziroma meddržavno trgovinsko pogodbo, torej pogodbo, ki je nad lokalnimi zakoni, ki se ukvarja z zaščito intelektualne lastnine, kar pa je pomembnejše, z njo bi filmski, glasbeni in še kakšni »karteli« dobili večjo moč, kot jo imajo države, podpisnice sporazuma.

O tem vprašanju smo mi, pa tudi celotna računalniška srenja že veliko govorili. Pri tem smo opozarjali, da je na tem področju pravzaprav toliko licemerja kot verjetno nikjer drugje. In zdaj so to tudi »empirično« dokazali.

V idealni družbi bi voditelji dojeli, da je internet pomemben kot zrak ali voda, zato bi poskrbeli, da bi bil dostop na voljo vsem po stroškovnih, in ne tržnih cenah. Namesto tega smo priča, da operaterji dražijo svojo ponudbo, to pa opravičujejo s kriznimi časi in tem, da so do podražitve delali pod ceno. Seveda niso. So pa delali poslovne napake, ki jih bomo plačali uporabniki. Drugo, kar nas moti, je način trženja mobilnega interneta, ki nam ga vsiljujejo. Kar nekako normalno se nam zdi, da operaterji želijo, da plačamo mobilni internet za vsako napravo, s katero skačemo naokoli.

Davčna uprava je s koncem meseca aprila omogočila državljanom, da prek spleta preverijo, ali jim je delodajalec plačal prispevke na plačo. Vsaj nekaj, čeprav je velik vprašaj, ali je tak sistem glede na dogodke zadnjega leta sploh pravi. Ne da bi se preveč spuščali v podrobnosti zadeve, je treba povedati, da je bil tak sistem oblikovan v prejšnji družbeni ureditvi, da bi bili vsi delavci zdravstveno in pokojninsko zavarovani. Druga skrajnost bi namreč bila, da bi delavec dobil bruto plačo, potem pa bi se sam odločal, kam za denarjem. Zaradi vzdržnosti sistema je za državo prva oblika boljša, res pa je, da potem mora sama prevzeti nadzor nad plačanimi prispevki, ne pa da to prelaga na pleča delavcev. Ti lahko zdaj vsaj preverijo, ali je delodajalec plačal tisto, kar piše na plačilni listi!

Pred kratkim si je prijatelj kupil nov računalnik. Prenosnega. Prinesel ga je domov, ga priključil, kot zapoveduje logika, vključil, povezal v internet in začel nameščati programe, ki jih ob novem računalniku seveda ni dobil, jih pa potrebuje. Čez nekaj ur pa me je klical, ker se je sistem začel čudno obnašati.

133 milijonov evrov do leta 2023 oziroma 66 milijonov do leta 2015. Komu se svetijo oči, cedijo sline? Katero podjetje si lahko privošči zamah z roko in izjavo, da jim gre tako dobro in jim ni treba kandidirati na državni razpis projekta e-zdravja? V Sloveniji ni takega heroja med IT-podjetji. Ga ni, ker je vsem jasno, da so bile državne jasli neusahljiv vir lagodnega življenja v dobrih časih, v kriznih časih pa lahko uspeh v tej loterijski mrzlici pomeni preživetje podjetja v dosedanji obliki.

V Mariboru se je odvijal TEDx. Kaj je to? Najbolje, da odgovor poiščete kar v spletu, ker je prostor za uvodnik dokaj omejen. Nato je bila konferenca RISK. Na obeh sem poslušal predavanja in v neki točki se je vsebina združila. Združila takrat, ko je bil na eni strani govor o virtualnem življenju, na drugi pa o obnašanji v kriznih položajih. In v glavi se mi je spet začela razvijati neka (neumna) hipoteza.