V spletu smo našli dokument PDF, ki se nam zdi zanimiv. A ne v celoti, pač pa le majhen del. Le nekaj strani od recimo stotih. Moramo res pošiljati celotno klobaso, če želimo, da si sodelavci ali prijatelji preberejo le teh nekaj strani? Moramo za to, da iz tega PDF-ja poberemo le to malenkost, res imeti poseben program za delo s PDF-ji?

Včasih se zgodi, da pišemo besedilo in naletimo na pojem, ki bi ga radi preverili v internetu. Običajno to naredimo tako, da besedo kopiramo, zaženemo brskalnik, v njem odpremo iskalnik, nato pa vsebino odložišča prilepimo v iskalno polje. Zadeva sicer deluje, je pa malce nepriročna. A obstaja bližnjica.

Kdor veliko dela z urejevalnikom besedil, se je verjetno navadil na uporabo bližnjic. Najpogosteje uporabljamo Ctrl+S za shranjevanje dokumenta, posebej če se nam je kdaj zgodilo, da smo kaj izgubili. Pogost je tudi kak Ctrl+P za tiskanje, Ctrl+C, Ctrl+X, Ctrl+V ali Shift+Delete ali Shift+Insert za kopiranje rezanje in lepljenje, Shift+smerne tipke, Home in End za označevanje delov besedila in še cela vrsta drugih glede na urejevalnik, ki ga uporabljamo. A vseh funkcij, ki jih urejevalniki poznajo, ni mogoče doseči prek bližnjic, vsaj hitro ne. Zato običajno najdemo možnost prilagajanja urejevalnika tako, da bližnjice preuredimo in dodajamo svoje.

Sistemu Windows se je »zmešalo« in pozabil je vaše geslo. No ja, verjetno ste ga pozabili vi, ali pa redili kakšno drugo neumnost, a tako je lažje. Kakor koli že, gesla ni. In imamo težavo, ki je ne moremo kar tako na hitro rešiti. A v tem triku ne bomo govorili o tem, kako ponovno »najti« staro geslo oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, pač pa o preventivnih ukrepih, ki lahko posledice »pozabljenih« gesel nekoliko ublažijo.

Težave z računalnikom so seveda zoprna zadeva. In to tako za tistega, ki jih je deležen, kot za tistega, ki zadevo popravlja. Težava je namreč velikokrat v tem, da uporabnik, posebej če gre za manj veščega, ne zna prav opisati, kaj se je zgodilo. In če nekdo, ki naj bi pomagal, ne ve, kaj je narobe, bo tudi pomagal težko, še zlasti če gre za kakršno koli pomoč na daljavo. Da bi v Windows 7 nekoliko omilili te težave, so pri Microsoftu vgradili zanimivo funkcijo, imenovano Zapisovalnik težav po korakih. Programček je neke vrste snemalnik dogajanja na zaslonu, deluje pa tako, da posname dogajanje v času nastanka napake, to dogajanje pa je mogoče tudi komentirati. Iz vseh teh podatkov nato izdela dokument HTML oziroma MHT, ga shrani v arhiv ZIP in ga pripravi za pošiljanje po elektronski pošti. In kako zadevo uporabljamo?

Operacijski sistem Linux se od Windows razlikuje po marsičem. Ena od pomembnejših razlik je tudi v tem, da imamo lahko znotraj operacijskega sistema tudi več grafičnih vmesnikov oziroma okolij. In kaj to pomeni? Če ste vajeni okolja Windows, je to nekako tako, kot če bi imeli možnost sprotnega izbiranja med XP-jem in sedmico, a s to razliko, da pri tem ne gre za dva operacijska sistema, ampak za enega, ki pa ga je mogoče dobiti v več »okusih«. Primerjava morda ni čisto natančna, a v svetu Windows bi težko našli kaj podobnega. Pri različnih okolji namreč ne gre le za videz uporabniškega vmesnika, pač pa tudi za programe, ki so vanj vključeni. Načeloma velja, da programi iz enega okolja delujejo v drugem, vendar je bolje, če jih uporabljamo v »nativnem« okolju, saj se tam najbolje počutijo in znajo izkoristiti vse lastnosti, ki jih to ponuja.

Elektronske preglednice so bolj namenjene številkam kot besedilu. Če vanje namreč hočemo spraviti nekaj več besedila, lahko zadeva postane prava oblikovna nočna mora, saj v tovrstnih programih ne veljajo pravila iz urejevalnikov besedil. No ja, nekatera pa vendarle. Eno od vprašanj, ki ste nam jih poslali: bralec sprašuje, ali je v Excelu mogoče v eni sami celici izdelati naštevalni seznam. Poskusil je vse mogoče, a mu ni uspelo. No, nam je uspelo najti rešitev.

Firefox je sicer dokaj zabaven in uporaben brskalnik, ki je v Sloveniji celo najbolj priljubljen. Ima pa tudi kakšno lastnost, za katero bi raje videli, da je ne bi bilo. Ena od njih je tisti about:config oziroma sistem naprednejših nastavitev. Ta je, milo rečeno, čuden, nepregleden in pravzaprav precej zoprn. Ne samo, da je v njem skoraj nemogoče kaj najti, če zadeve res dobro ne poznamo, vse skupaj je tudi popolnoma nepregledno. Če smo v njem hoteli kaj spremeniti, je bilo treba najprej prek interneta ugotoviti, kje nastavitev sploh je, in jo v tej »tabeli« najti. Ko nam je to uspelo, je bilo treba zadevo spremeniti, in to na način, pri katerem ne bomo naredili nobene škode. No ja, zelo hudo res ni bilo, nekoliko nepriročno pa vseeno.