V utopičnem svetu, kjer državni aparat obstaja z namenom dejanskega »dela« za državljane, bi pričakovali red, dialog in iskanje resnično najboljših in najprijaznejših načinov izvajanja tistega, kar ista država v imenu napredka zapoveduje. V realnem svetu pa seveda še zdaleč ni tako. Politična tekma je pač po definiciji takšna, da levica ne ve, kaj dela desnica, in obratno. Vsak zagnano obdeluje svoj lastni vrtiček in se predvsem boji, da bo v naslednjem mandatu izgubil svoj stolček. Čez »planke« seveda ne pogleda, saj bi to pomenilo politično ponižanje. Pa četudi ima nasprotnik lepšo solato in bi mu rade volje pomagal z nasveti.