Tokrat smo se malce pozabavali z zabavnimi vsebinami. Pišemo o tem, kako film s podnapisi preurediti tako, da ga bo mogoče gledati tudi na MP4-predvajalniku ali na mobilnem telefonu, pišemo, kako sneti na videz nesnemljive zvočne datoteke in kako hitro in preprosto izdelati predvajalni seznam glasbe.

Včasih nas zanima struktura map oziroma imenikov na trdem disku. To je seveda zanimalo uporabnike računalnikov že zdavnaj, zato je že stari DOS vseboval ukaz Tree, s katerim je bilo mogoče »grafično« prikazati drevesno strukturo trdega diska. In ta ukaz je prisoten še zdaj. Če zaženemo tako imenovani Ukazni poziv in vpišemo ukaz Tree, se bo na zaslonu prikazala drevesna struktura.

Pisave v menijih, na namizju, v Raziskovalcu in še kje so določene prek teme namizja. Teme lahko izbiramo tako, da na namizju kliknemo z desno tipko, izberemo Lastnosti in v razdelku Teme brskamo po seznamu tem, ki so nameščene v računalniku. Pri tem pa nismo odvisni le od vnaprej pripravljenih lastnosti za aktivna in neaktivna okna, pisavo v oknih in podobno. Večino stvari lahko nastavljamo tudi sami.

Gesla srečujemo povsod. V računalniški sistem se prijavimo z geslom, do pošte dostopamo z geslom, na nekatere spletne strani imamo dovoljen vstop le z geslom, elektronsko poslovanje zahteva geslo, elektronski certifikati. Tudi geslo. Gesla, gesla, gesla …

Že skoraj pregovorno je, da me med poletnim zatišjem čakajo kakšne težave z računalnikom. In tudi letošnji julij, skoraj takoj po izidu poletne številke, ni bil izjema. Takrat je izšel tretji servisni paket za Windows XP in računalnik ga je snel in me opozoril, naj ga namestim. In sem ga. No ja, vsaj poskusil sem. Kako je zadeva potekala, lahko preberete v mojem blogu na naslovu http://blog.mojmikro.si/, na tem mestu povejmo le, da se je zadeva sfižila do te mere, da je bila edina rešitev ponovna namestitev Windows XP na obstoječo particijo. A to je lažje reči kot narediti. Vsaj v omenjenem primeru.

Ko gremo od računalnika, ga večinoma ugasimo. Ali pa tudi ne. Odvisno od tega, kaj z njim delamo. Obstajajo pa okoliščine, v katerih ugašanja računalnika sploh ne želimo.

Dela v okolju Windows smo se nekako privadili. Bližnjice do pogosto uporabljanih programov imamo kar na namizju in ko jih hočemo zagnati, se med njimi orientiramo kar po ikonah. Ikone so sličice, ki označujejo, za kateri program gre. Če kak program pogosto uporabljamo, pravzaprav ni razloga, zakaj bi moralo pod ikono še pisati, da je to ta program.

V elektronski preglednicah velikokrat uporabljamo tudi velike številke. Z njimi sicer ni nič narobe, a so včasih težko berljive. Šest- ali večmestna števila le težko preberemo, ne da bi šteli število mest in iz tega ugotavljali, ali gre za stotine ali desetine milijonov. Gre pa seveda tudi lažje.

Grafična okolja, kot je Windows, so super. So kar simpatična na pogled, delo z njimi je dokaj preprosto in tudi učinkovito. A če se z računalniki ukvarjate nekaj dlje časa, potem vas verjetno kdaj zgrabi nostalgija po starih dobrih monokromatskih zaslonih, ko je bilo življenje neprimerno preprostejše. Višek grafike je bil Lotus 1-2-3, ki se je tako lepo zeleno ali jantarno svetil z velikih 14-palčnih zaslonov.

Saj poznate to zgodbo. Ko ste ga prvič srečali, ste bili očarani. Bil je spreten in okreten, lahek in hiter, gladek in sladek. Od tedaj so minili meseci ali leta, in kaj je od njega ostalo? Zredil se je, polenil, postal je počasen in začel skupaj zbirati vso mogočo kramo, ki je ne potrebujete, pa še stalno se nekaj pritožuje. Windows, namreč. A ne obupujte, vaše razmerje z njim še ni obsojeno na propad.