Se vam kje valja kak prazen vsaj dvagigabajtni ključek? Imate slabe po urice časa? Če ste na oboje odgovorili pritrdilno, potem si lahko izdelate orodje, s katerim boste iz svojega okolja Windows lahko reševali datoteke iz izdihujočih trdih diskov, ugotavljali v kakšnem stanju je strojna oprema, pregledovali sistem za virusi, ki jih v okviru Windows ne najdete ali ne morete očistiti, lahko pa boste celo ponastavili pozabljeno geslo iz Windows. In vse to precej preprosto brez kakršnihkoli posegov v računalnik.

Najbolj nespametna zadeva modernih komunikacij so načini, kako mobilne naprave izdajajo svoj položaj vsakemu, ki zna podatke pridobiti in jih razumeti. Dosti uhajanj informacij je le posledica napak iz preteklosti. Snovalci komunikacijskih tehnologij niso pričakovali uporabe naprav, kot jih uporabljamo danes.

Omenjali smo že potrebo po močnem geslu. Kakšno pa je to? Niz znakov, ki je nezlomljiv, hekerji morda z metodo gole sile razbijejo v trenutku. Pomembna sta število znakov v nizu in raznovrstnost. Takšen niz pa si zelo težko ali celo nikoli ne zapomnimo.

Najhuje se počutijo ljudje, ki se ravno prav zavedajo nevarnosti vdora in kraje identitete in vedo, kako enostaven je lahko vdor, hkrati pa nimajo časa, niso pripravljeni ali nimajo dovolj znanja za nikoli prekinjen nadzor nad omrežjem in vsemi napravami v njem. Ko slišijo, da so hekerji vdrli celo v sisteme podjetij Adobe in eBay, ki bi morali biti nadpovprečno varovani, ter o krajah osebnih podatkov milijonov posameznikov, jih zmrazi. Najraje bi kar prerezali kabel, ki vodi v internet.

Brian Dye iz podjetja Symantec je ob neki priložnosti izjavil, da so protivirusni programi mrtvi. Kaj je mislil? Ali živimo v lažnem prepričanju, da nas programi varujejo, in jih imamo, za nekatere pa tudi plačujemo, čeprav jih ne potrebujemo? Resnica je, da ni dobro vsako misel – ni pomembno, kdo jo izreče – vzeti za suho zlato. Nekaj so ozko gledano protivirusni programi, »skenerji«, drugo pa celovitejši varnostni programi, čeprav v žargonu tudi te imenujemo protivirusni.

Skoraj vsak drugi mesec slišimo, kako so hekerji vdrli v to ali ono spletno storitev in ukradli podatke uporabnikov. Vdori pa se niso zgodili včeraj ali pred dvema dnevoma, temveč pred meseci. Ponudnik pa šele zdaj priporoča uporabnikom, naj za vsak primer spremenijo gesla. V vmesnem času je lahko prišlo do veliko škode, a zanjo, kot smo se že navadili, ponudnik storitve na odgovarja. Se je že tako zavaroval v pogojih uporabe, ki pa jih skoraj noben uporabnik v celoti ne prebere.

Ali kdaj pomislite, da bi nadgradili strojno programsko opremo v tiskalniku, usmerjevalniku ali telefonu Voip? Nekatere od teh naprav so računalniki v malem, s svojim operacijskim sistemom, občutljive na škodljive kode. Ker na njihovo varnost pozabljamo, so postale tarče hekerjev. Hekerji pa že nekaj časa niso več oportunistični posamezniki, ki vso noč presedijo pred računalnikom, temveč so del dobro organiziranega kriminalnega podzemlja.

Sodobne tehnologije so vedno povzročile pojav novih oblik kriminala. Pojav snemalnih naprav je omogočil nelegalno kopiranje zaščitene vsebine, modemi so spretnim lopovom omogočili dostop do bančnih in še kakšnih drugih podatkov, najnovejše tehnologije in storitve pa so omogočile pojav bančnih prevar, prevar na spletnih dražbah in podobno. Skupna lastnost vsem tem oblikam kriminala je, da od zlikovca zahtevajo precej znanja. Zadnja leta pa smo priča še eni vrsti – naključni kriminalec. Tako se kaj lahko zgodi, da jutranjega zvonjenja policije ne bodo pričakovali le nepridipravi, ampak se lahko to primeri skoraj vsakomur.

Miselni poskus. »Hodim po mestu, za menoj pa četica tržnih raziskovalcev spremlja vsak moj korak in zabeleži vse, kar počnem. Ogledam si izložbo, plakat na steni, oni vse to vestno beležijo, pa tudi vse moje nakupe v knjigarni, živilski trgovini, lekarni … s podatki o doseženem popustu in obnovo, kaj sva se s prodajalcem pogovarjala. Po nekaj urah stopim v trgovino. Prodajalec že ve, kaj iščem, celo, kaj bi me morda še zanimalo. Ko grem iz trgovine, v zraku pred mojimi očmi lebdijo oglasi za stvari, ki sem si jih malce prej ogledoval v izložbi.«

Večino uporabnikov računalnikov pojem »datotečni sistem« pusti popolnoma hladne. Najverjetneje niti ne vedo, kaj je to, če pa že, pa vedo, da gre za neki način zapisovanja datotek oziroma podatkov na disk. Dejstvo pa je, da je datotečni sistem skoraj zagotovo eden najpomembnejših, če ne najpomembnejši del operacijskega sistema. Če se v jedru sistema kaj zgodi, boste mogoče izgubili to, kar trenutno počnete, če pa se kaj zgodi datotečnemu sistemu, pa lahko izgubite vse, kar ste kadar koli počeli in imate shranjeno na disku. In to ne tako, da disk preprosto neha delovati, ampak na načine, ki so zelo prefinjeni in lahko trajajo kar nekaj časa.