Nekateri načini uporabe računalnika so takšni, da je treba uporabnike omejiti le na določene programe, ki jih lahko uporabljajo. Recimo v kakšnih javnih ustanovah, kot so knjižnice, kjer imamo računalnike namenjene iskanju knjig, ne pa drugemu delu, pa šole, kjer učencem, dijakom, študentom omogočamo le delo s programi, ki so namenjeni določenemu predmetu, skratka, situacij, kjer bi bilo dobro uporabnike omejiti, je kar nekaj. Toda kako to storiti? Metod je več, v veliki meri pa so povezane s precej sistemskega znanja, včasih pa tudi z uporabo kakšnih zunanjih programov.

Vsaka različica Windows do zdaj je omogočala takšno ali drugačno spreminjanje slike, ki se kot ozadje prikaže takrat, ko nas sistem vpraša za uporabnika in geslo. In zakaj bi to sploh počeli? Če smo podjetje, bi morda kot ozadje radi dali kak svoj logotip ali oglas, če smo prodajalec ali proizvajalec računalnikov, bi radi uporabnike spomnili na to, kje so kupili svojega ljubljenčka, če pa gre za navaden domač računalnik, pa morda zato, ker nam do tega pač preprosto − je.

Sistem Windows 7 je med novostmi prinesel tudi hitro iskanje programov, dokumentov in podobnih elementov kar prek iskalnika v meniju Start. Če na primer želimo najti program XXX, ni treba, da ga iščemo prek menija Vsi programi in potem naprej po podimenikih. Dovolj je, da njegovo ime vpišemo v vrstico iskanja in sistem Windows bo našel, kar potrebujemo.

Koš v okolju Windows je pravzaprav dokaj zabavna zadeva, ki je nastala pred skoraj točno petnajstimi leti, ko je izšel sistem Windows 95. Takrat je bilo kar nekako zabavno datoteko zgrabiti in jo odnesti v koš. Ja, pred petnajstimi leti je bil sistem »povleci in spusti«, ki je danes tako sam po sebi umeven, nekaj čisto novega in zabavnega in »vreči datoteko v koš«, skoraj dobesedno, je bilo res nekaj zabavnega. Sčasoma pa smo se tega navadili in zdaj tega več ne delamo. Mnogo lažje je datoteke brisati tako, da jih označimo in pritisnemo tisti rdeči X, jih kliknemo z desno tipko in iz menija izberemo brisanje ali pa preprosto pritisnemo tipko Delete na tipkovnici.

Pravijo, da je navada železna srajca, in za nekatera opravila z računalnikom to še posebej velja. Eno od teh je delo z datotekami. Pred več kot petnajstimi leti, torej še preden je Windows postal to, kar je danes, je bil izredno priljubljen Norton Commander. Ta je s svojo filozofijo dveh oken, kjer je eno pomenilo izvorno, drugo pa ciljno okno, pomenil zakon med programi za delo z datotekami. Delo z njim je bilo namreč hitro, preprosto in nazorno, za nekoga, ki ni bil vajen grafičnih vmesnikov, saj jih v začetku devetdesetih za osebni računalnik praktično ni bilo, pa pravo malo čudo tehnike. No, potem je Windows postal dejansko operacijski sistem, a stara navada je nekako ostala. Zato je veliko uporabnikov začelo uporabljati Windows Commander, če pa jim ni bilo do tega, da bi zadevo plačali, pa Free Commander.

Pisal nam je bralec in vprašal, kaj pomeni datoteka hiberfil.sys na korenskem imeniku trdega diska, zakaj je ta tako velika in ali je nujno potrebna, saj zaseda precej prostora.