»Država brez diplomatske, ekonomske, vojaške in politične moči nima kart za igranje z velikimi. Taka država je tiho in naredi, kar se ji reče.« Ni pomembno, kdo je to napisal in kje, zdi pa se mi, da vse bolj postaja univerzalna resnica. Pa če nam je všeč ali ne.

Ko je Microsoft povedal, da bo 18. NT konferenca na Bledu namesto v Portorožu, je bilo jasno, da iščejo nov »koncept« tega za njih osrednjega slovenskega IT-dogodka. Srečanje, ki je potekalo enkrat letno, je postalo prej omejitev kot prednost, zato bo po novem več dogodkov. Vsako četrtletje po eden – novembrski dogodek bo popolnoma namenjen poslovim obiskovalcem.

Naša življenja so polna različnih tehnoloških pripomočkov, ki zaznamujejo naš vsakdan. Si sploh še lahko predstavljate življenje brez interneta, mobilnih telefonov in predvajalnikov glasbe? Ste opazili, da so vsi omenjeni in še kakšen svoje lovke raztegnili krepko prek pragov dnevnih in delovnih sob in prav pogumno zakorakali tudi v naše spalnice in spalnice naših otrok?

»Moj dragi prijatelj. Ne želim nič od vas, vendar vam lahko dam veliko. Znanje brezplačno, na milijone dolarjev iz padlega diktatorja, mimogrede, ne boš v naših loterije. Vse, kar morate storiti, je, da nam pišite in z veseljem vam bo dal navodila, kaj storiti naprej.«

Maja leta 1989 ni bilo interneta, še manj Facebooka in Twitterja, pa smo se bili sposobni v velikem številu zbrati na Kongresnem trgu ter mirno demonstrirati v podporo obsojeni četverici JBTZ. Eden iz četverice je slavo dobro unovčil na političnem parketu, in »J« je spet zvezda demonstracij. Le da mu tokrat ulica ne vpije več v znak podpore.

Ste tudi letos žalovali za brezskrbnimi počitnicami, soncem, morjem, gorami? So tudi letos za vas poletni meseci minili prehitro in je spet prišel ta prekleti september? Dokler ste sami in v vaša življenja še niso vstopili otroci, se boste verjetno spraševali, od kod taka odkrita nenaklonjenost do sicer tako lepega jesenskega meseca. Vsem tistim, katerih otroci so izpolnili šesto leto starosti in so tako z veseljem zakorakali v šolske učilnice, pa bo takoj jasno, o čem piševa.

Ko se je pred leti Telekom odločil za širjenje na južne trge, je kazalo, da gre za pravo odločitev, ki bo ali pomagala, da bo Telekom lahko obstal kot samostojno podjetje, ali pa se mu bo vrednost v primeru prodaje močno povečala. Naložba na Kosovu se je pokazala za pametno, nakup mobilnega operaterja v Makedoniji pa za polom. Kmalu so namreč ugotovili, da je prejšnji lastnik zavajal o resničnem tržnem položaju. Zazijala je velika finančna luknja, ki je negativno vplivala na Telekomove lanske poslovne rezultate. Napori, ki jih je Telekom vložil v makedonsko družbo One, pa so pokazali, da je mogoče poslovanje tega podjetja spraviti iz rdečih številk. Kljub temu pa je njegova usoda še vedno nejasna.

Zanimivo se je bilo sprehajati po prestolnici severnoevropske države, ki dovoljuje uvoz in prodajo tabličnih računalnikov in televizorjev od samo približno štirih najbolj znanih blagovnih znamk. Pa tudi najdražjih. Vse ostalo je prepovedano. Verjetno je podobno s pametnimi telefoni. Kakšen čredni občutek je bilo mogoče zaznati tukaj. Mlajši domačini in tisti srednjih let so se zaradi upoštevanja modnih smernic in ob hitenju na podzemno kar krepko razlikovali od množice turistov, vsem pa je bilo skupno eno: bele slušalke. Skoraj obvezni modni dodatek. Glede na zgoraj naveden uvoz blagovnih znamk in na močno pospeševanje prodaje v preteklosti lahko sklepamo samo eno: prevladuje iPhone. Da bi potrdila mojo trditev, naj omenim mojo več kot petdesetletno gostiteljico, strastno uporabnico iPhona in Instagrama.

Če spet začnem čisto življenjsko: koliko ljudi se kdaj vozi v službo ali na kakšno srečanje in premišljuje: »Joj, sem ugasnil likalnik? … In pečico?« Pred vsemi večjimi družinskimi praznovanji so gospodinje pod stresom, saj je kdaj poleg vsega ostalega treba speči piškote, pravočasno imeti oprane in zlikane obleke za vso družino, in ravno ob takih priložnostih dodaten stres prinese še tovrstno premišljevanje.

Si kar predstavljam povprečnega Egipčana 3000 let pred našim štetjem, ki je čez ramo vlekel za vrv, ki je premikala ogromno kamenje, in se spraševal: »Me prav zanima, ali so faraoni res tako posebni, da moramo zaradi njih graditi take grobnice in se toliko mučiti? Mogoče bi bil, če bi snel vse okrasje, čisto povprečen človek. Morda pa je res čisto navaden človek?« Toda zaradi učinka množice je delal naprej …