Google je objavil, da za potrebe izboljšanja storitve Google Maps pričenja z vožnjo po slovenskih ulicah in z zbiranjem fotografij za storitev Street View. Google avtomobili bodo od 9. julija pričeli z vožnjo in s 360-stopinjsko prostorsko fotografsko tehniko fotografirali mesta, kot so Ljubljana, Maribor, Celje in Kranj. V prihajajočih mesecih bodo fotografije mest del zemljevidov in na voljo za raziskovanje domačim uporabnikom, turistom ter spletnim uporabnikom.

Energijo plačujemo po porabi. A kako je pravzaprav ta ugotovljena? V večini primerov velja, da izstavljen račun ne predstavlja računa za porabljeno dobrino, ampak je izstavljen na podlagi pavšalnega izračuna. Če smo v preteklem letu v povprečju mesečno porabili toliko in toliko, bo podobno veljalo tudi to leto. Občasno odčitajo stanje na števcih in naredijo poračun. Morda en mesec plačamo nekoliko preveč, naslednjega pa bo zato nekoliko manjši, a na koncu se vse izravna. Toda ali je takšen način obračunavanja optimalen?

Starši so me učili, naj si umijem roke, ko se dotikam denarja ali ko se vrnem iz trgovine, kjer sem potiskal voziček oziroma v starih časih nosil košaro. Nikoli ne veš, kdo jo je imel pred teboj in lahko zboliš. Bakterije in virusi preživijo nekaj časa tudi na predmetih, ne le v živih bitjih. Kako lepo zanje, manj za ljudi, seveda. Kaj pa danes? Ste pomislili, da se lahko prilepijo tudi na na dotik občutljive zaslone? Ne le na zaslone mobilnih naprav, tudi na zaslone bankomatov in podobnih naprav, ki jih je vse več, mi pa veselo nanje »lepimo« svoje roke.

Od nekdaj elektronska pošta je slovela, a boljše od nje ni pogruntal nihče. Google je poskusil, a se je opekel. Njegov »val« naj bi klasično e-pošto uničil, namesto tega je sam padel med neuspele projekte. Programi so takšni, kot so bili pred desetletji. Bolj ali manj. Malo popravkov, več dodatnih funkcij, a v bistvu še vedno seznam sporočil, ki so obarvana ali podkrepljena, dokler jih ne odpremo.

Vseskozi mi in ves svet opozarjamo uporabnike računalnikov, da naj pazijo, kaj namestijo na svoj računalnik, ker je to lahko nevarno. Oracle se na opozorila požvižga. Pri namestitvi in nadgradnji Jave, ki je skoraj obvezna na vsakem domačem računalniku, nanj namesti še vse kaj drugega kot le tisto, kar pričakujemo.

V prejšnji številki sem se razpisal o tem, kako sem kupil televizor od prodajalca, ki ga je v svojem kombiju pripeljal iz Nemčije, ter plačal manj, kot bi zanj plačal tu. Bralec me je izzval, da je cena nižja, ker je to bil bodisi ukraden izdelek ali pa zanj ni bil odveden davek. Televizor zagotovo ni ukraden, davek pa je bil plačan, ne v Sloveniji, a v državi Evropske unije. Jasno pa sem tudi napisal, da sem se za to obliko nakupa odločil, da jo preizkusim, in nič več kot le to. Še vedno raje kupujem doma, pod pogojem, da dobim vsaj podobne cene in se ne počutim ogoljufanega.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se za skupno mizo usedli predstavniki filmskih studiev in dorekli sistem – časovna okna za izdajanje na različnih nosilcih, ki je preprečil, da bi ti kanibalizirali drug drugega. Film so najprej predvajali v kinih, po kakšnega pol leta je izšel na kasetah VHS in šele na koncu, približno po treh letih od izdaje, so ga lahko odkupile televizije. Sistem je preživet in je največji razlog, zakaj se ljudje odločajo za piratske kopije, a še vedno velja. Držijo se ga kot pijanec plota, čeprav je veliko dokazov, da bi morda več zaslužili, če ne bi bilo tolikšnega časovnega razmika, ne zgolj med izdajami na nosilcih, temveč tudi med izdajami po posameznih regijah. Koga sploh še ščitijo?