Imate Windows XP in se spogledujete z Windows Visto, Windows 7, Linuxom ali s čim drugim. In ker ne veste, ali vam bo novi sistem ustrezal, ste se odločili za vzporedno namestitev. Ta je sicer uspela, a kaj, ko je zdaj mogoče zagnati le nov sistem, Windows XP pa ne več, saj ni zagonskega menija. Kaj narediti? Ena možnost je, da novi sistem vsebuje kakšno orodje, s katerim je mogoče izdelati zagonski meni, in z malo sreče bo to orodje spoznalo particijo Windows XP in jo dalo na voljo uporabniku. Ni pa nujno.

Sistem Windows XP se je pokazal za dokaj zanesljivega. Če ne zaradi drugega pa zato, ker je imel Microsoft kar precej časa za dodelavo sistema in s tretjim servisnim paketom je zadeva res robustna. Kljub temu pa se zgodi, da začne kaj škripati. In ko odpovejo vsi osnovni prijemi, uporabniki običajno začnejo šariti globlje po sistemu. In naletijo na skrbniška orodja, kjer je vrsta nekih storitev, aplikacij in kaj vem česa še vse. Potem uporabljajo logiko, ki ni vedno prava, posledica pa so težave v delovanju sistema. Kaj torej smemo in česa ne?

Brskalniki po internetu delujejo hitreje, če si nekatere stvari shranijo v lokalnem računalniku. Razlog je preprost – če je neka sličica na vsaki podstrani spletne strani, ni nikakršnega razloga, da bi se ta sličica ob vsakem prehodu prenašala prek spleta, če pa se lahko začasno shrani v lokalnem računalniku, iz katerega jo je mogoče prikazati skoraj v hipu. No, takšno je načelo delovanja začasnih internetnih datotek.