Vklopim glavno stikalo. Več lučk hitro zasveti in sporočijo mi, da je vse v redu. Rotorji se zavrtijo eden za drugim, vsi motorji delujejo normalno. Še pogled proti prenosniku, ki pravi, da je povezava vzpostavljena, baterija polna, kar pomeni, da lahko počasi dodam moč. Rotorji glasneje zabrnijo, za vsak primer se umaknem še korak ali dva. Še malo povečam število obratov in čudna žuželka se počasi odlepi od tal. V višini oči zmanjšam moč in preverim, ali LED-diode gorijo in mi kažejo pravilen položaj. Na srečo ni nobenega vetra in ogromen kačji pastir mirno lebdi v zraku.

V zgodovini letalstva so bili primeri, ko so se pionirji želeli odlepiti od tal z letalnikom, ki je imel več navzgor obrnjenih propelerjev, a so večinoma svoje »mašine« hitro razbili. Sto let po prvih preizkusih pa te naprave dobivajo krila na eni strani kot prototipi vojaških robotskih letalnikov in naprave za fotografiranje oziroma nadzor iz zraka, na drugi pa kot modeli za preživljanje prostega časa. Pri slednjih je težava v tem, da so zanimivejši nesramno dragi, kar je po drugi strani razumljivo, saj so nabiti z elektroniko.