V osnovi gre sicer za zelo enostavno idejo. Uporabniki portala lahko napišejo kratek povzetek neke novice, ji dodajo pripadajočo povezavo na spletno stran, na katero se novica nanaša, ter jo nato objavijo. Nič posebnega, kajne? Seveda pa to ni vse. Takšnih portalov je na tone. Razlika se skriva v tem, da lahko Diggovi uporabniki tudi glasujejo za to novico in ob ustreznem številu glasov se ta novica lahko znajde na osrednji strani. To v prostem prevodu pomeni, da uporabniki sami dajejo težo določeni novici, da jo torej »izkopljejo« iz anonimnosti – beseda »dig« v angleščini namreč pomeni »izkopati«.
Takšna preprosta, a očitno učinkovita in nesporno zelo priljubljena aplikacija neposredne demokracije na svetovni splet je v raznih oblikah − predvsem preko raznih spletnih glasovanj − že obstajala dolgo pred Diggom, toda zdi se, da je šele temu portalu uspelo iz kaosa narediti vsaj malce reda. Vemo namreč, kako je s temi glasovanji o priljubljenosti. Vsak berač svojo malho hvali. Toda z nekaterimi varovalkami je Digg pravzaprav precej zabaven in tudi koristen novičarski portal, še posebej zdaj, ko so osnovne kategorije o tehnologiji in znanosti razširili še na zabavno industrijo, šport, gospodarstvo in igre, pisanim prispevkom pa dodali video in podcaste.

BLOGERSKO ZALEDJE

Sicer pa je Digg razmeroma nova pogruntavščina. Nastal je ob koncu leta 2004 in v tem času doživel kar nekaj sprememb, kakor tudi rast priljubljenosti med uporabniki. Njegov ustanovitelj, Kevin Rose, je skupaj s sodelavci že v začetku predvidel, da bodo novosti, kot so blogi in RSS pomembno vplivali na razvoj socialnih omrežij v internetu, zato je Digg tudi ena izmed tistih aplikacij, ki svoj uspeh dolguje razmahu blogov. Uporabniki lahko namreč zgodbe, ki jih »izkopljejo«, se pravi označijo kot dobre (digg), tudi objavijo v svojih blogih. To je že v začetku privabilo množico navdušenih uporabnikov, ki so lahko brez težav prišli do uporabnih in zanimivih vsebin za svoje bloge. Kritična masa je bila kmalu dosežena in na Diggu so si lahko omislili tudi oglaševanje z Googlovimi oglasi, kar je pomenilo dovolj uspešen poslovni model za nadaljnji razvoj.

ZLORABE IN KRITIKE

Medtem ko ob omembi besede Digg obvezno pomislimo na demokratičnost urejanja spletne vsebine, saj tako uporabniki sami določajo, kaj se bo znašlo pri vrhu strani in kaj ne, pa so nekateri kritiki v tej spletni strani videli predvsem orodje za umetno zviševanje priljubljenosti določenih spletnih strani. Na Diggu so tako odkrili nekaj primerov, ko so nekatera podjetja podkupila uporabnike, da so glasovali za zgodbe s povezavami na njihove spletne strani. Še posebej ostro kritiko je doživela opcija »bury«, oziroma funkcija, ki uporabnikom sicer omogoča opozarjanje na nepravilne vpise, v praksi pa se je lahko uporabila tudi kot skupinsko orodje proti določenim spletnim stranem. Težava je namreč v tem, da neregistriranemu uporabniku pozitivnega glasu ni bilo moč oddati, medtem ko je negativnega lahko. Dokler tega niso odpravili, je bil Digg nenehno poligon za spopade med ideološko sprtimi skupinami, ki so po pubertetniško ena drugi podirale potičke, tako kot so jih zgradile.
Diggu so uporabniki tudi zamerili da je v začetku maja letošnjega leta umaknil vpis, ki je vseboval povezavo na spletno stran s ključem za razbijanje zaščitne kode na diskih HD-DVD in Blu-ray. Pri Diggu so to storili po nasvetu svojih odvetnikov, uporabniki pa so vzkliknili: »Cenzura!« Če spletna stran, ki ves svoj ugled gradi na demokratičnem izboru priljubljenosti vpisov, oziroma novic, umakne članek, je to skoraj enako samomoru, tako, da so pri Diggu po ostrih protestih uporabnikov spremenili uredniško politiko in se odločili, da »se bodo raje potopili v boju, kot pa razočarali uporabnike in se uklonili večjemu podjetju«. Pogumna poteza, ki pa utegne Digg v prihodnosti resnično stati nekaj denarja ali pa celo obstoja. No, ali pa tudi ne.
V zvezi s tem bi zgolj pripomnili, da bi morali Diggovi uporabniki za hip pokukati na našo medijsko sceno in na »uravnoteženi« medijski prostor, pa bi Roseu in drugim na Diggu širokosrčno odpustili ta cenzorski spodrsljaj. A to je že druga zgodba.

Vasja Ocvirk