Konferenca je sicer trajala dan manj, kot smo bili tega vajeni, torej le od ponedeljka do srede, je bilo na zunaj vse skupaj videti, kot da se tak dogodek odvija vsaj vsak mesec. Dogajanje se je kar prelivalo iz enega v drugo brez histerije in norenja, in tudi udeleženci, ki so se sprehajali med predavanji po hodnikih hotela, so bili videti povsem odločeni o tem, kaj bodo delali in kdaj.
Ta umirjenost in odločenost je verjetno posledica zmanjšanja števila predavanj, ki jih je bilo, roko na srce, v preteklih letih res ogromno. Toliko, da je bil marsikdo v dilemi, kaj naj gre poslušat, saj se je nemalokrat zgodilo, da sta se hkrati dogajali dve stvari, na kateri je hotel biti. Z zmanjšanjem števila predavanj na nekaj več kot 100, točneje 107 in 14 vodenih delavnic, se je zmanjšala tudi možnosti dilem med udeleženci, kar se je očitno pokazalo kot dobra odločitev.
Vsebina konference, kot je ta, je v veliki meri povezana s tem, kar ima korporacija pokazati novega. In letos je bilo novosti res v izobilju, celo več kot v najbolj »plodnih« letih konference. Windows Vista je v slovenski različici izšla pred dobrima dvema mesecema, izid slovenske različice Office 2007 je bil objavljen na konferenci sami, tu je bil še strežnik Exchange Server 2007, pa Windows Server 2008, rešitev za poslovno poročanje PerformancePoint, razvojno okolje Visual Studio »Orcas« in še kaj bi se našlo. V takšnem obilju novosti verjetno res ni bilo težko najti zanimivih tem. In če so bile te razporejene v razumno število predavanj, je vse skupaj še bolje.
Ena pomembnih novosti, vsaj kar zadeva slovenski Microsoft, so kadrovske spremembe v vrhu slovenske podružnice. Od »tria Fantastikus« z začetka delovanja zdaj ni nikogar več. Z mesta direktorja podružnice namreč odhaja še Jaka Stele, po Aaronu Marku in Gregi Kukcu še zadnji član tega tria. Jaka sicer, za razliko od predhodne dvojice, ostaja v Microsoftu, a je znotraj podjetja napredoval. In to tako, da bomo morda tudi Slovenci imeli kaj od tega … Novi direktor je postal Matej Potokar, ki smo ga do zdaj poznali kot guruja outsourcinga v slovenskem Microsoftu in navdušenega motociklista.
Kot novinarju mi je bilo seveda najzanimivejše poslušati kritike udeležencev. Iz teh je namreč najlažje izluščiti, kaj si ljudje mislijo in kako se počutijo. Lansko leto so letele predvsem na nekatere obskurne organizacijske odločitve (majice, pijača), letos pa, na mojo profesionalno nesrečo še teh ni bilo. Pravzaprav nisem slišal niti znanega slovenskega stavka: »Saj je v redu, ampak …!« Še kolegi, ki delajo konferenčni časopis NTInfo, so bili vse večere nenavadno sproščeni. In prav zato je trditev z začetka tega poročila po mojem mnenju tako pomembna. Če je letos šlo vse kot namazano, potem bo trinajsta konferenca velik izziv.
Zoran Banović
