Ena in edina. Prva številka revije Moj mikro je izšla dalnjega leta 1084.

Ne le, da se je pojavil osebni računalnik, ta je v teh letih tako napredoval in se izboljševal, da česa takega ni doživela še nobena tehnologija v zgodovini. Intel je pred časom objavil zanimivo primerjavo: Leta 1978 je stal komercialni let med New Yorkom in Parizom okoli 900 USD, let pa je trajal okoli 7 ur. Če bi lahko veljal Moorov zakon, ki govori o tem, da se procesorska moč podvoji vsakih 18 mesecev, čemur smo bili priča pri procesorjih za osebne računalnike, bi moral enak let stati okoli 1,5 centa, trajati pa bi moral manj kot sekundo. Zanimiva primerjava, ki zelo nazorno pokaže, kakšen napredek je doživel računalnik v izredno kratkem času.

In kaj se je vse dogajalo v tem času? Ko je Moj mikro začel izhajati, sem bil zelo živčen. Pa ne zato, ker bi ga komaj čakal, ampak ker sem bil takrat ravno sredi mature. Takrat o računalnikih nisem vedel absolutno ničesar in enako je bilo z veliko večino mojih gimnazijskih sošolcev. Takrat smo se učili za maturo, delali izpite za avto, fantje čakali na pozive na služenje vojaškega roka … Računalniki? Neeee. Svoj prvi Commodore 64 sem dobil dve leti za tem, osebni računalnik, torej tisti PC XT brez trdega diska in z dvema 5,25-palčnima disketnima enotama, pa je bil čista eksotika, saj ga je imel le en prijatelj, pri katerem sta bila izpolnjena dva pogoja – doma so imeli dovolj denarja, poleg tega pa je bil njegov oče enak tehnološki navdušenec kot on. Pri nas doma ni bi izpolnjen niti eden od omenjenih pogojev. Pa tudi če bi tehnika še nekako šla, bi se verjetno ustavilo pri denarju, saj je bila cena za naše razmere astronomska.

Računalniki so me začeli zanimati šele v času študija, svoj prvi osebni računalnik pa sem dobil šele leta 1991, ko sem sramežljivo začel z delom, ki ga opravljam še zdaj. In kljub temu, da sem računalniško »zacvetel« dokaj pozno, sem zdaj, pa naj mi je to všeč ali ne, eden najstarejših aktivnih računalniških novinarjev v Sloveniji. In to tako po stažu kot tudi po letih. Tudi to je eden od kazalcev, kako dolgo je Moj mikro spremljevalec informacijske revolucije. Pravzaprav ni le spremljevalec. Je kar zgodovinski dokument. Dokument in tiskana priča razvoja ne le osebnega računalnika pač pa kar celotnega informacijskega dogajanja v Sloveniji. In je pravzaprav tudi edini. Konkurenco je namreč dobil kar precej let pozneje, takrat, ko so bile zadeve bistveno jasnejše, ko se je vedelo, da je informatika v vzponu, in ko ni bilo več treba biti vizionar da bi ugotovil, da se bo stvar »prijela«. V vsem tem času se je pri Mojem mikru zvrstilo ogromno avtorjev, urednikov in drugih sodelavcev, ki so zdaj na različnih uglednih delovnih mestih po Sloveniji in v svetu, nekaterih pa žal tudi ni več med nami.

In kaj bo prinesla prihodnost? Pravzaprav tega ne ve nihče. Ker je Moj mikro revija, ki se ukvarja s tehnologijo, se mora spreminjati hkrati z njo. V preteklosti smo ji tako dodajali CD, nato DVD, dobila je prilogo, svoj spletni portal in še kaj. Kaj bo prinesla prihodnost, pa bomo videli. Edina konstanta je sprememba, so rekli pametni.

In kaj še reči ob takšni obletnici? Pravzaprav nič drugega, kot vse najboljše, Moj mikro in vsi tvoji pretekli in sedanji avtorji, uredniki, lektorji, tehnični uredniki, fotografi, tajnice, grafiki, skeneristi, razvijalci, računovodje in vsi drugi, ki ste imeli ali še imate opravka z najstarejšo slovensko računalniško revijo – ki je seveda ne bi bilo brez naših zvestih bralcev!

Kaj delajo člani uredništva Moj mikro danes?

Marjan (Kodelja) bi rad imel stvari takoj, sedaj in po možnosti že včeraj. Ker pa to običajno ne gre, je pred izidom revije včasih slabe volje. Nenehno je jezen na avtorje, ker nikakor ne razumejo, da se revija ne konča s tem, ko članki pridejo na uredništvo ampak je to šele polovica poti. Zato je Marjan dežurni priganjalec uredništva revije Moj mikro.

Zoran (Banović) bi rad vse stvari petkrat premislil, si jih ogledal iz vseh strani in po možnosti za kak dan prespal in jim šele takrat dal zeleno luč. In ker to običajno ne gre, je tudi on včasih slabe volje. (Pre)hitre odločitve po njegovem mnenju prepogosto pomenijo, da se je nekaj spregledalo. Zato je Zoran dežurni umirjevalec dogajanja.

Jaka (Mele) je zunanje/notranji sodelavec Mojega mikra. Strojno opremo pozna do obisti in zna o njej reči marsikatero pikro. Jaka je najbolj jezen na slovenščino in lektorja. To pa zato, ker kakovost in kvaliteta nista eno in isto, pa tudi kapaciteta in zmogljivost ne. In potem je slabe volje vsak zadnji ponedeljek v mesecu, ko se delajo zadnje korekture.

Andy (Andrej Mavsar) je potrpežljiva duša, skrita na drugi strani šestega nadstropja. Ko material pride prepozno, pač pride v nedeljo. Ko kak oglas prileti zadnji trenutek, ga »bomo že kako stisnili«. Ko je treba zadnji trenutek kaj vreči ven ali dodati, pa »saj bo, ker drugače ne gre«. Zaenkrat je največja skrivnost to, kako Andyja res razjeziti.

Elica (Potočnik) je naša mama, skrbnik ter desna in še po leve roke. Je nekaj, kar na prvi pogled z novimi tehnologijami ne gre skupaj, v praksi pa se je pokazalo, da boljše »sinergije« sploh ne more biti – je tajnica stare šole, ko so bile te še učinkovite in so znale tudi misliti namesto svojih nadrejenih.

Seveda je tu še kopica drugih ljudi, ki na tak ali drugačen način prispevajo k temu, da je Moj mikro še vedno najstarejša in najboljša računalniška revija pri nas. Ker je na trgu že 25 let, je svojevrsten zgodovinski dokument in živa priča razvoja računalništva v Sloveniji. Ne pozabimo, da je v letu, ko je začel izhajati Moj mikro, IBM na trg posla, tudi prvi osebni računalnik in s tem sprožil novo, informacijsko revolucijo.