Internet je poleg čara komunikacije in hitrega prenosa informacij omogočil tudi osebne predstavitve, kar s(m)o marsikateri hitro pograbili. Fotografske spletne strani so rasle in veliko računalnikarjev, ki so kupili digitalni fotoaparat, so si omislili svoje spletne strani. Galerija, ki je dostopna široki množici ljudi, le še za objavo v katerem od imenikov je treba poskrbeti, poslati elektronsko sporočilo na čimveč naslovov ter počakati na morebitne obiskovalce. Seveda je treba stran obnavljati, in če želimo, da je obiska veliko, morajo biti tudi fotografije dobre. Ko se začetno navdušenje poleže, se tudi ponavadi ustavi tudi obnavljanje strani, poleg tega večkrat želimo povratno informacijo, ali so obiskovalcem naše fotografije sploh všeč. Te storitve so ponavadi že plačljive oziroma jih je težje izvesti, še posebej če nimamo ustreznih znanj.
Z domačimi spletnimi stranmi so se pojavile tudi spletne galerije, ki omogočajo uporabnikom preprosto nalaganje fotografij in s tem prikaz njihovih del drugim avtorjem. Prednost je očitna − ker take galerije obiskuje več uporabnikov, je tudi ogled fotografij bistveno večji kot na domači strani. Večina internetnih galerij omogoča komentiranje in ocenjevanje posnetkov, s čimer dobi avtor odziv na svoja dela.
Zadnja moda, o kateri smo v Mojem mikru pisali v prejšnji številki, so blogi. Marsikateri fotograf ima svojega in objavlja svoja dela ter tako omogoča uporabnikom, da ga bolje spoznajo.

KJE ZAČETI

Za začetek si poglejmo, kako si ustvarimo svoj fotografski blog. Ponudnikov blogov je veliko, tako v pri nas kot v tujini. Najpreprostejši za uporabo je Blogspot, saj lahko za nalaganje slik uporabimo program Google Picasa. Slednji ima posebno možnost, s katero slike objavimo na blogu in jim obenem še dodamo komentar. Vse, kar moramo opraviti pred tem, je izbrati slike, jih pomanjšati na ustrezno velikost (recimo 800 pik po daljši stranici, kar je čisto dovolj za ogled) in jih objaviti na svojem blogu. Seveda se moramo še pred tem registrirati na strani, drugače ne bo z objavo nič. Pri drugih ponudnikih blogov imamo malo več dela, saj moramo slike najprej naložiti in jih nato vstaviti za objavo. Vse skupaj je še vedno dovolj hitro in enostavno, vendar nam Picasa v povezavi z Blogspotom ponuja to enostavneje in hitreje.
O tem, kaj smemo in česa ne smemo, smo v Mojem mikru pisali že v prejšnji številki, zato tega tu ne bomo ponavljali. Velja le opozorilo, da predvsem pri ljudeh dobro premislite, kaj boste objavili, to velja tudi pri komentarjih. Če nič drugega, si lahko nakopljete jezo po čisto nepotrebnem, s kakšno sporno objavo pa si lahko celo nakopljete ukinitev ali, še huje, tožbo.

KAJ OBJAVITI

Kaj boste objavili, je seveda vaša stvar, a če hočete doseči večjo prepoznavnost, je pametno razmisliti. Po eni strani lahko počnete to tako kot večina blogerjev, brez kakršne koli rdeče niti. Objavljate pač tiste fotografije, ki so vam všeč, in jih po možnosti še opremite s komentarji. Tak način je sicer enostaven, a vaš blog nikakor ne bo izstopal iz množice. Raje razmišljajte o objavah kot o kratkih reportažah, ki so seveda podkrepljene s fotografijami. A reportaže imajo svoje zakonitosti, zato tak način zahteva že korak pred objavo, načrtovanje pred dogodkom. Najsi bo to družinski potep, počitnice ali drug dogodek, razmišljajte o tem, kako bi iz tega naredili zaključeno celoto. Za reportaže velja podobno kot za spise, eseje ali članke − imajo svoj začetek, osrednji del in konec. V takem okviru postane objava berljiva in gledljiva, s tem pa tudi zanimiva za širok krog ljudi, ne le tistih, ki brskajo po blogih. Tudi če posnetki sami po sebi niso vrhunski, je lahko serija toliko zanimivejša, saj nam predstavlja celoten dogodek in ga lahko tudi drugi vidijo skoraj tako, kot smo ga sami.

ZGLEDI

Kot zgled lahko navedemo blog našega sodelavca Jureta Freliha (http://fotoolki.blogspot.com). Usmeril se je predvsem v gorniško fotografijo, čeprav najdete tudi klasične objave. Na njegovi strani boste našli vrsto idej za sprehode po slovenskih gorah, predvsem pa dobre posnetke, ki kar vabijo v naravo. Čisto drugačen blog ima Borut Peterlin, ki se je usmeril v reportažno fotografijo, njegov blog je skoraj v celoti v angleščini. Najdete lahko dobro serijo fotografij z romsko problematiko, ki je lansko leto poživila politično dogajanje v Sloveniji, moti le preveč poudarjena zaščita na posnetkih, ki praktično onemogočajo ogled.
Blogi so torej dober način predstavitve fotografa, le pravilno se moramo tega lotiti. Orodja in smernice smo podali, vam preostane le še tista malenkost − začeti delati.

Alan Orlič Belšak