Pred dobrimi desetimi leti je bil velik hit tako imenovana pisarna brez papirja ali »paperless office«. Govorilo se je, da zato, ker bodo vsi podatki v elektronski obliki, potreb po njihovem podvajanju na papirju, torej tiskanju, praktično ne bo. A so se ušteli. In to krepko. Najprej zato, ker računalniki le niso bili tako vseprisotne naprave, da bi lahko zapolnili najpomembnejša področja, kjer uporabljamo papir, drugič pa zato, ker je tiskalniška tehnologija izredno napredovala in je barvno tiskanje postalo finančno sprejemljivo ne le poslovnim ampak tudi domačim uporabnikom. Natisnjeni izdelki so postali tako lepi (in poceni), da smo vsi hoteli imeti to, kar smo videli na zaslonu, tudi na papirju. In poraba papirja se je celo povečala, namesto da bi se zmanjšala in s tem povzročila nemalo zardevanja med različnimi analitiki tudi najuglednejših analitskih hiš. S povečanjem porabe pa je seveda več tudi odpadnega papirja.
Odpadni papir je ena od prvih tovrstnih surovin, ki se je začela reciklirati. Tehnologija je sedaj že dokaj napredna, pa tudi zavedanje med ljudmi, da je papir potrebno ločevati, je na dokaj visokem nivoju. A izkazalo se je, da je tudi recikliranje dokaj draga zadeva. Zbiranje, razvrščanje in nato predelava stanejo skupaj skoraj enako kot izdelava novega papirja. Edina razlika je praktični v tem, da recikliran papir ne zahteva podiranja dreves. Takšna alternativa pa marsikomu ni všeč, saj je preprosto – premalo. Zato sskupaj staknili glave Julian Allwood in David Ricardo Leal-Ayala iz univerze v Cambridgu ter njuni kolegi s Katedre za fotonske tehnologije nemške univerze Erlangen-Nürnberg in izdelali zanimivo alternativo recikliranju, ki bo namenjena poslovni, predvsem pa domači uporabi. Zadevo so poimenovali »Unprinter«, kar bi lahko prevedli kot recimo »raztiskalnik«, gre pa za to, da je z njo mogoče vsebino, natisnjeno z laserskim tiskalnikom, iz papirja zbrisati in ga tako usposobiti za ponovno uporabo. Postopek je, preden je papir do te mere poškodovan, da ni več uporaben, mogoče ponoviti večkrat. Pri prototipu, ki so ga zdelali, je papir mogoče zbrisati do trikrat. Po tem so papirna vlakna tako poškodovana in obarvana rahlo rumeno, da je nadaljnje tiskanje nesmiselno in papir lahko damo v reciklažo.
In kako deluje »raztiskalnik«? Pri njem gre prav tako za lasersko tehnologijo, ki uporablja zelen laserski žarek valovne dolžine 532 nanometrov, deluje pa s 4-nanosekundnimi impulzi. Tehnologija uporablja te impulze za to, da odstrani oziroma upari delce tonerskega prahu, ki so prilepljeni na papir. Gre za zaprt sistem, tako da vpliva na človeško zdravje naj ne bi bilo. Odstranjevanje vsebine naj na papirju ne bi pustilo človeškemu očesu vidnih sledi, saj so te vidne le z močnim mikroskopom.
Največji izziv, s katerim so se morali spopasti snovalci metode je bil v tem, kako izžgati tonerski prah brez da bi poškodovali ali obarvali papir. Za najboljšega se je izkazal zeleni laser, saj se njegovi žarki v tonerski prah absorbirajo, pri čemer se ta segreje, nenatisnjen del papirja pa to svetlobo pri teh kratkih impulzih dokaj uspešno odbija, kar pomeni, da ostaja skoraj nepoškodovan. Prav zaradi tega »skoraj« je brisanje brez vidnih poškodb zaenkrat mogoče do trikrat. Po tem so vlakna precej poškodovana, pa tudi papir rahlo porumeni.
Eden od snovalcev »raztiskalnika«, Julian Altwood je ob predstavitvi izdelka povedal, da je brisanje papirja energetsko vsekakor precej bolj učinkovito od recikliranja, predvsem pa pomeni drastično znižanje emisije ogljikovega dioksida. Naslednji izzivi, s katerimi se bo spopadla ekipa razvijalcev pa so v tem, kako narediti napravo bolj zanesljivo, kako omogočiti večkratno brisanje (govorijo o tem, da bi število brisanj lahko povečali iz tri na pet), predvsem pa kako izdelati sistem, ki bo omogočal brisanje tudi papirja, natisnjenega s črnilnimi tiskalniki, ki jih je v domači uporabi prevej več kot laserskih.
Zaenkrat gre pri »raztiskalniku« za samostojno napravo. Ali bo kot takšna tudi ostala ali pa bo v prihodnosti kar del tiskalnikov, kar bi bila najbolj logična rešitev, je seveda še preuranjeno govoriti. Naprava, ki jo je mogoče kot prototip tudi kupit, stane ta trenutek okoli 19.000 evrov, kar je seveda veliko. Varčni Nemci so izračunali, da se ta trenutek naprava izplača le, če je volumen brisanja letno večji od 600.000 listov, kar pomeni, da ta trenutek pride v poštev le v res velikih podjetjih. Je pa res, da so nizkoenergetske laserske naprave v izdelkih za domačo uporabo že dolgo, kar pomeni, da bo razvoj šel verjetno hitro naprej in ne bo dolgo, ko si bo »raztiskalnik« lahko omislil tudi domač uporabnik.
