Portal kino.to se je razvil iz ljubiteljskega projekta Nemca Dirka B.. Namenjen je bil uporabnikom, ki so želeli gledati filme preko spleta. Na prvi pogled je storitev delovala kot navadna stran pretočnega videa oziroma stran, na kateri so bile le povezave do dejanskih filmov in organi pregona jim niso mogli nič. Zanimanja je bilo veliko, obiskovalcev strani ogromno in zadeva je rasla. Z rastjo je prišlo do tega, da so se na portalu začeli pojavljati oglasi. To pa so začeli prinašati denar. In tega je bilo kar nekaj. Preiskovalci so ugotovili, da najmanj za 6,7 milijona evrov. Od tega je slabih 10.000 v obliki provizije plačal tudi recimo Google. Ko je Dirk odštel stroške za hitre strežnike in pridne sodelavce, katerih naloga je bila preverjanje in razvrščanje povezav do filmov, je možaku ostalo dovolj denarja za hišo v Lepzigu, stanovanje na Mallorci in prirejen športni Mercedes. Ni slabo za nekoga, ki mu je pred tem propadla obrt polaganja talnih oblog.

Dirkova zgodba je dokaj zanimiva. Leta 2000 je možak odkril internet. Izdelal je majhno spletno stran, na kateri je zbiral povezave do nemško govorečih filmov, ki jih je bilo mogoče sneti preko takrat precej priljubljenega omrežja eDonkey. Zadeva je bila kar uspešna in leta 2002 je registriral stran saugstube.de, s kateri je mesečno že zaslužil okoli 1000 evrov. Ker sam ni znal programirati, znal pa je dobro prepričevati ljudi, je ta svoj talent uporabil za to, da je prepričal nekega hamburškega gimnazijca, da mu pomaga pri izdelavi čim boljše podatkovne baze filmov. Hkrati je zaradi stroškov preselil celoten projekt v ZDA, saj je bil tam strežniški prostor cenejši.

Leto dni kasneje so ga nemške oblasti prvič »napadle«. Posledica je bila 3900 evrov kazni, projekt pa je tekel naprej, le da na drugem naslovu. A Dirk je postal previdnejši. Preselil se je v Španijo, najprej v Lloret de Mar, nato pa na Mallorco, zelo previden pa je bil tudi pri izbiri sodelavcev. Zaradi količine dela jih je bilo že deset, a se med seboj niso poznali po imenih ampak le po psevdonimih.

Nato je iz ZDA prišla do Dirka novica, da obstaja piratska spletna stran, preko katere je mogoče gledati filme direktno, torej jih ni potrebno prej sneti, vse skupaj pa deluje brez posebne programske opreme. Edina »slaba« stvar je, da so ti filmi opremljeni z reklamami. Dirku je kaj hitro bilo jasno, da je to »poslovni model«, ki ga išče. Uporabniki so namreč v tistem času postajali malce prestrašeni, saj se je začel precej agresiven lov na uporabnike omrežij P2P, ki so snemali nelegalno vsebino. Način, ki je bil predstavljen tu, pa za uporabnike ne prinaša nobene nevarnosti, saj ti k sebi ne prinašajo ničesar. In tako je nastala spletna stran kino.to. Izdelal jo je isti gimnazijec kot prvo in to za ceno 500 evrov, nekaj škatlic cigaret in precej steklenic Coca Cole. Stran je delovala tako, da so uporabniki preko nje dobili dostop do pretočnih filmov, ki so dejansko bili shranjeni na tako imenovanih gostiteljskih strežnikih (filehoster), kot je bil na primer Duckload. Ti strežniki služijo denar preko oglasov in preko članarin, ki jih plačujejo ljudje za to, da dobijo hitrejšo povezavo do želene vsebine. A ponudniki gostiteljskih strežnikov svojo storitev tudi zaračunajo. Zato se je Dirk odločil, da bo tudi ta del prevzel nase. Tako je nastala storitev archiv.to, upravljal pa jo je kar Dirk sam. Stvar je cvetela in nastalo je še nekaj gostiteljskih strežnikov – speedload.to, quickload.to, freeload.to in ebase.to. Vse te storitve so seveda vsebovale dobro vidno povezavo do strani kino.to, vsebino pa je Dirk iz previdnosti preselili v Rusijo, potrudil pa se je tudi, da na strežniku ni bilo nobenih ruskih filmov, saj ni hotel pozornosti lokalnih oblasti. Stvar je cvetela. Jeseni leta 2008 je storitev ponujala več tisoč filmov, imela nekaj sto tisoč uporabnikov, ki so dnevno kliknili na več kot 3000 povezav. Če se je kak lastnik avtorskih pravic pritožil, je bil izdelan sistem, ki je le odstranil povezavo do te vsebine, film pa je dejansko še vedno ostal v storitvi in bil čez čas spet dosegljiv. In oglasni denar je, z malo iznajdljivosti pritekal v zavidljivih količinah.

A kjer je denar, so tudi težave. Zadeva je nekaj časa delovala dokaj dobro. Oblasti so jo nekajkrat preverjale in se trudile najti kak razlog, da jo zaprejo, a jim ni uspelo. Nato pa so zaigrali na karto, ki je povozila že marsikoga – pohlep. Med Dirkovimi sodelavci so našli nekoga, ki je bil za šestštevilčno denarno »kompenzacijo« pripravljen razkriti podrobnosti delovanja sistema. Ko se je izkazalo, da kino.to ni bil le zbirka povezav do filmov pač pa je v ozadju vključeval tudi strežnike, na katerih so se nahajale nelegalne kopije teh filmov, so imel oblasti dovolj oprijemljivih dokazov, da so izvedle racijo. V letu dni, kolikor je trajala preiskava, so »zapeli« več ali manj vsi Dirkovi sodelavci, tako da je bila operacija več ali manj razkrita, čeprav je nekaj ljudi iz ozadja še vedno skritih, predvsem tistih, ki so pomagali pri zbiranju oglasnega denarja. Statistika je zaenkrat takšna: Dirk B. je dobil štiri leta in pol zaporne kazni, omenjeni gimnazijec je kot glavni programer dobil tri leta in deset mesecev zapora, oseba, ki je bila odgovorna za postavitev strežnikov pa tri leta in pet mesecev. Za tri leta mora v zapor tudi Dirkov svak, ki je nazadnje bil skrbnik portala kino.to, dve leti in pol pa bo na hladnem oblikovalec spletnih strani saugstube.to in kino.to. Nekaj je bilo tudi pogojnih obsodb, nekaj sodelavcev pa na razplet še čaka.