Spletišče WikiLeaks objavlja zaupne vladne in zasebne dokumente in s tem skuša javnosti prikazati realno sliko svetovne polike, kot se sicer dogaja za skrbno zaprtimi vrati. Vir dokumentov so žvižgači (whistleblowers), tj. nekdanji ali sedanji zaposleni v vladah in drugih organizacijah, ki iz osebnih razlogov posredujejo papirovje naprej.
Pomembnejše objave tako vključujejo:
• videoposnetek zračnega napada nad skupino približno 10 ljudi julija 2007 v Bagdadu; med ubitimi sta bila dva dopisnika Reutersa in več neoboroženih civilistov
• ti. Afganistanski vojni zapisi 2004-10 - baza več kot 92 tisoč poročil dnevnih operacij v afganiskanski vojni;
• vsebino Yahoo! elektronskega predala ameriške podpredsedniške kandidatke Sarah Palin za časa kampanje;
• poročilo o korupciji pod vladavino Daniela arap Moija v Keniji; objava v mednarodnem in kasneje lokalnem časopisju naj bi mu preprečila nadaljnjo politično udejastvovanje po demokratičnih volitvah.
Seveda se na wikileaks vršijo številni pravni in politični pritiski; spletišče je bilo že večkrat nedosegljivo, občasno so težave s financiranjem, Juliena pa bi ob vstopu na ameriška tla najverjetneje čakala aretacija. Zdaj gostujejo pri švedskem ponudniku interneta PRQ, ki sta ga ustanovila dva nekdanja člana Pirate Baya z namenom zagotavljanja "highly secure, no-questions-asked hosting services". Varovanju zasebnosti naklonjene jurisdikcije izkoriščajo tudi pri komunikaciji z viri - sporočila so sicer močno kriptirana, vendar vedno gredo čez mrežo strežnikov na Švedskem in Belgiji, kjer ISP-ji ne zagotavljajo sledljivosti. To jim omogoča dobro varovanje virov, kar je tudi eden pomembnejših pogojev za delovanje portala.
Doprispevek k informiranju svetovne javnosti je na pomenljiv način viden že na samem začetku intervjuja. WikiLeaks naj bi v zadnjih nekaj letih objavil več zaupnih informacij kot celotna svetovna novinarska srenja skupaj, in to zagotovo ni dobra novica.
vir: SloTech
