V svojih uvodnikih tudi nisem kritiziral »industrije«. V zadnjem uvodniku bom naredil izjemo. Govoril sem s predstavnikom računalniških podjetij, da smo na trgu partnerji, ki bi morali delovati za dobro kupcev in bralcev. Nikoli niso razumeli, da če utemeljeno povemo, kaj je pri izdelku slabo, to ni napad na njih, na njihovo podjetje ali njihovo delo. V njihovih očeh je vsak izdelek ali storitev zlata vreden in sploh najboljši na svetu. Resnica je običajno ravno nasprotna. Popolnega izdelka ni. Vsak ima napake, ni dodelan, kot bi moral biti, med izdelki, ki sem jih imel v rokah v teh petnajstih letih, pa je bilo tudi nekaj, oprostite mi izrazu, čistega sranja. Pa me to ni motilo. Zagovarjanje »resnice« podjetja je njihovo delo in za to so plačani.
Začeli pa so me motiti klici v uredništvo in prošnje, da naj kaj napišemo o novem izdelku. Če sem le lahko, sem jim vedno ugodil. Napisali smo, na tem mestu pa se je sodelovanje z njihove strani končalo. Dobili so, kar so želeli. Medijsko objavo, da so lahko šefom zagovarjali delovno uspešnost in visoke plače. Zaposleni v enotah tujih podjetij ali agencijah, ki so skrbele za tuje blagovne znamke, so obrnili ploščo, ko sem jih klical jaz ali marketinški oddelek. Smo prijatelji, partnerji ali vaši sužnji? Pisali smo o vaših izdelkih, bi zdaj, prosim, objavili oglas v naši reviji, saj je trg premajhen, da bi preživeli le s prodajo izvodov revije. Najprej so se izmotavali in dajali obljube, ki so jih redko izpolnili, na koncu pa so jasno in glasno povedali: »Zakaj bi vam plačali oglas, saj tako ali tako pišete o naših izdelkih.« Hkrati pa so oglaševali na televizijah, na plakatih, samo v revijah ne. Na njihove tiskovne konference pa ne hodijo novinarji s televizije, pa tudi ne ponudniki oglaševanja na plakatih, tudi o izdelkih ne pišejo, to počnemo tehnični novinarji. Morda so se zato zahvalili, vendar zahvale ne morem namazati na kruh in jo otroku ponuditi namesto večerje. Tako razmišljajo ali pa so razmišljali ljudje, ki danes izgubljajo zaposlitev zaradi zapiranja poslovalnic in izgub marketinških pogodb.
Moj mikro bi še vedno izhajal, pa četudi bi moral celega napisati sam, če ne bi banka blagovne znamke prodala človeku, ki ga revija ne zanima. Morda je to celo dobro. Bom imel ves časa za otroke, družino in dobre članke, ki jih bom objavljal drugje. Po duši sem tehnični novinar in to bom vedno tudi bil. Zato bom dejal, hvala, da ste nas brali. In še nekaj. Če po čudežu kdo odkupi blagovno znamko in nadaljuje poslanstvo Mojega mikra, bom vesel, ker bo to pomenilo, da tlaka zadnjih treh let ni bila zaman. Če pa ne, gre Mikro v več kot zaslužen pokoj!
Marjan Kodelja
