Tehnologija virtualizacije strežnikov je postala zanimiva takrat, ko so ugotovili, da ti večino časa ne delujejo optimalno in da je te »mrtve« zmogljivosti mogoče uporabiti za kaj koristnega. Podobno se danes dogaja tudi pri namiznih računalnikih. Padec cen komponent, hiter razvoj procesorjev, lahko bi dejali celo prehiter, je pripeljal do tega, da imamo danes na mizi zmogljiv in razmeroma poceni računalnik, a teh zmogljivosti večino ne uporabljamo. Po neki statistiki je povprečna izraba procesorske moči namiznega računalnika nizkih 10 odstotkov. Podjetje NComputing zato predlaga zanimivo rešitev, ki jo že ponuja podjetjem in šolam, največji trg pa jim pomenijo države v razvoju.
Rešitev sestavljajo program za virtualizacijo namiznega računalnika VSpace ter naprave (neke vrste prehodi) družine X (povezava prek lastnega »omrežja«) in L (povezava prek etherneta), ki en namizni računalnik »replicira« na več virtualnih uporabnikov. Ti imajo pred seboj svoj zaslon, svojo miško in tipkovnico ter svoje namizje, v vsakem primeru se počutijo, kot da imajo svoj računalnik, pa čeprav je za vse zgolj en sam. Hkrati tudi vsi uporabljajo isto, torej eno programsko opremo, ki je nameščena v njem: en brskalnik, en pisarniški paket ...
Arhitekturno zadeva spominja na prve velike računalnike, na katere so bili priključeni terminali, in opisana rešitev deluje podobno, le da je neprimerno cenejša. Družina naprav X omogoča oblikovanje do največ 11 virtualnih uporabnikov (komplet za pet velja nekaj čez 300 dolarjev), pri družini L pa je omejitev 30 uporabnikov. Si pa lahko predstavljamo pisarno ali šolski razred, kjer imajo vsi zaposleni oziroma vsi učenci pred seboj svoj zaslon, svojo tipkovnico, rešujejo svoje naloge, vse pa teče v enem namiznem računalniku nekje v prostoru. Še ena velika prednost zasnove je energetska učinkovitost. En računalnik z 11 virtualnimi uporabniki (ne pozabite, da ima vsak svoj zaslon), porabi manj energije kot 11 samostojnih računalnikov.
Moj mikro, September 2009
