Sodobne metode sledenja na spletu omogočajo upravljavcem spletnih strani beleženje naših aktivnosti na spletu. Naše aktivnosti se hranijo v profilih, te informacije pa se lahko dopolnjujejo tudi s podatki iz realnega sveta na netransparenten način. Navedeno predstavlja izjemno tveganje za zasebnost vsakogar, ki uporablja storitve informacijske družbe. V najbolj krutem scenariju bi situacijo lahko primerjali z vsepristonim nadzorom – nekdo, ki nas konstanto opazuje in ve, kje se nahajamo, kaj počnemo, kaj nas zanima in kaj iščemo, pri čemer je takšen nadzor stalen in nezaznaven.
Države so v preteklosti bolj ali manj obračale glavo stran od neprijetnih dejstev in so regulacijo prepuščale zasebnemu sektorju, a samo-regulativni pristopi niso uspeli obvarovati temeljne pravice posameznikov, da se sami odločajo, kdo bo zbiral njihove podatke in za kakšne namene.
Na drugi strani je konzorcij W3C, v katerem sodelujejo vsi ponudniki večjih brskalnikov, vzpostavil delovno skupino, katere cilj je oblikovanje tehničnega standarda, ki bi omogočil posamezniku večji nadzor nad podatki pri uporabi spleta. Kot kažejo zadnji osnutki standarda (t.i. do-not-track), se zdi, da bodo interesi industrije prevladali nad zahtevami po ohranitvi človekove pravice do zasebnosti in da uporabnikom ne bo vrnjena moč odločanja, ki so jo skozi čas dejansko izgubili.
Berlinska skupina v svojem dokumentu zato podaja priporočila za zmanjšanje tveganj za posege v zasebnost in jih naslavlja na različne deležnike v spletnem ekosistemu. Skupina zahteva še posebej upoštevanje načel namenskosti ter večje transparentnosti do uporabnikov. Uporabniki bi morali imeti moč odločanja, ki bi jo morali imeti možnost izraziti z uporabo prijaznih tehničnih rešitev. Privzete nastavitve bi morale omogočati, da se uporabniku ne sledi, dokler sam ne izrazi takšne želje, prav tako pa bi uporabniku morala biti dana možnost, da lahko svoje odločitve naknadno spremeni.
Kot informacijska pooblaščenka poudarjam, da so se obstoječe prakse analiziranja obnašanja uporabnikov na spletu razširile do takšne mere, da so postale netransparentne in zato zahtevajo odziv. Države, mednarodne organizacije in ponudniki storitev informacijske družbe morajo zagotoviti transparentnost in poštenost do uporabnikov spleta ter upoštevanje pravice do informacijske zasebnosti - pravice vsakogar, da se sam odloča, katere svoje podatke bo delil in s kom. Delovni dokument Berlinske skupine, ki združuje varuhe zasebnosti iz evropskih in drugih držav, kot so Kanada, Nova Zelandija in Južna Koreja, kakor tudi mednarodnih organizacij, kot je Svet Evrope, vključuje nabor priporočil, ki naj bi prispevala k boljšemu varstvu zasebnosti na spletu. Tako kot v realnem svetu je tudi na internetu to naša temeljna človekova pravica.
