Dva IBM-ova superračunalnika sta v igrah uspela premagati človeka. Watson v ameriškem kvizu Jeopardy, še prej pa je računalnik premagal svetovnega šahovskega prvaka. Šah je bil »rešen« s surovo močjo: računalnik je izračunal vse mogoče poteze - svoje in nasprotnikove -, oblikoval drevo igre, iz katerega je potem vedno izbral najbolj optimalno potezo. Računalnik DeepBlue je uporabljal kombinacijo računalniške moči in »znanja«, ki ga je pridobil med učenjem, ko je igral s šahovskimi mojstri, preden je prišlo do pravega dvoboja. Ta tehnika dobro deluje pri šahu, ne pa tudi pri japonski igri go. Izdelava računalnika, ki bi človeka premagal tudi v tej igri, je eden od naslednjih velikih ciljev umetne inteligence, napredek pa je zelo počasen. Do danes so mojstri igre premagali še vse računalniške nasprotnike, najboljši program, ki uporablja drevesni algoritem, imenovan Monte Carlo, je sposoben premagati dobrega amaterja. Profesionalnega igralca pa ne.

Oreh, ki ga tudi še ni strl noben računalnik, je leta 1950 predstavil Alan Turing. Turingov test je preizkus »inteligence« stroja oziroma ali je računalnik sposoben preslepiti sodnika (človeka), da ta misli, da se pogovarja z drugim človekom, in ne z računalnikom. Oba komunicirata v naravno izgovorjenem jeziku, a v obliki besedila. Še noben računalnik testa ni opravil, zato je tudi aktualna stava za 20 tisočakov dolarjev med Rayem Kurzweilom in ustanoviteljem podjetja Lotus (pred leti ga je kupilo podjetje IBM) Mitchellom Kaporjem. Prvi stavi, da bo računalnik opravil test najpozneje do leta 2029, drugi pa, da je njegov denar na varnem.

Igra go in Turingov test sta le dva od več izzivov, pred katere so postavljeni računalniki. A tudi ko bodo ti rešeni, računalniki še vedno ne bodo dosegli sposobnosti možganov. Težko je izdelati računalnik, ki nam je sposoben konkurirati na enem področju, še težje pa računalnik, ki bo tega sposoben sočasno na več področjih.