IT podjetja so osumljena kartelnega dogovarjanja, ko gre za pridobivanje javnih naročil. Podjetja se dogovorijo, kdo bo dal najnižjo ponudbo in dobil posel, druga pa svoje ponudbe temu primerno oblikujejo. So dražja od dogovorjenega zneska. Izbrano podjetje dobi razpis, trenutno je najbolj zaželen razpis za projekt e-zdravje, »prijateljska« podjetja pa v poslu sodelujejo kot podizvajalci. Pa je bolj sit in koza cela, le da davkoplačevalci na koncu plačamo neprimerno več. Se nam obeta afera »čista strežniška rezina«?

Ali res prihaja le do takšnih dogovorov, ki v IT panogi niso vedno mogoči? Sumita drobljenja projekta na več manjših poslov, za katere ni potrebno razpisati javnega natečaja, prilagajanja razpisov in podobnega. Najbolj sporno pa je, da je v IT projektih mogoče oblikovati razpis, ki je pisan na kože zgolj enemu ponudniku. Država, na primer, pri razpisih za nakup vozil, ne sme zahtevati določene blagovne znamke, pri IT razpisih pa ni nič neobičajnega, da se v dokumentaciji znajdejo: strežniki podjetja IBM, baza podatkov Oracle, pisarniški paket Microsoft, itd. Očitno je tudi, da se na razpise ne prijavljajo ponudniki iz tujine, ker »globalna« IT podjetja vedno »favorizirajo« lokalne partnerje. Še najbolj nevarno pa je, da se z izvedbo projekta, odvisnost naročnika od izvajalca ne zaključi. Ogromno denarja gre v vzdrževanje, nadgradnje, plačevanje licenc.