Canon se je skupini ponudnikov fotoaparatov brez zrcala pridružil zadnji in za zdaj najbolj neorganizirano. En fotoaparat, dva objektiva, brez vsake nadaljnje smernice. Pravzaprav jih je dal nazadnje, ko je pokazal EOS 100D, najmanjši zrcalnorefleksni fotoaparat. Če zmorete ploskati z ušesi, zdaj je čas. Res jim je uspelo narediti majhen fotoaparat, ki se po merah spogleduje z Olympusovim E-M5, od Panasonica GH3 pa je celo manjši v vseh pogledih. Sporočilo je jasno: znamo narediti majhen fotoaparat, ki tako rekoč ne zaostaja za brezzrcalnimi. Vsi, ki bi radi imeli majhen Canonov mlinček in ste se zaradi tega ozirali za drugimi proizvajalci, zdaj ni več potrebe po tem. A kakšno je sporočilo uporabnikom njihovega brezzrcalnega sistema? Slabo. Kot za zdaj kaže, so naredili brezzrcalni sistem le zaradi tega, da povedo, da ga znajo narediti tudi oni. Pri tem so sicer brez prave strategije oziroma vam je ne želijo razkriti, a so prisotni tudi na tem področju. To je seveda zanimivo za lastnike in delničarje, ko jim razlagajo, kje vse je Canon prisoten, a nas fotografe zanima predvsem, kaj bo v prihodnosti.
Nikon je s svojim sistemom 1 malo boljši, saj ima vsaj začrtano strategijo. Poleg tega ponuja v nasprotju s Canonom že kar nekaj objektivov. Ali je izbira velikosti tipala posrečena ali ne, je stvar druge razprave, kar je bolj boleče, je sama kakovost posnetkov, ki je v primerjavi s Sonyjem RX100 slabša. Praviloma poznamo obratno, Sony naredi tipalo, ki pri Nikonu daje boljše rezultate. A pri sistemu 1 ni v igri Sonyjevo tipalo, morda lahko razlog iščemo že tu. Poleg tega se je Nikon iz neznanega razloga odločil opustiti lasten sistem izmenljivih bliskavic.
Obema velikanoma brezzrcalni svet povzroča težave. To je vidno tudi iz prodajnih številk oziroma krepkega padanja cen, ki se je zgodil razmeroma hitro. Ne prav spodbudne novice, ki na eni strani lahko pomenijo tudi ukinitev sistema, recimo pri Canonu. Če znajo narediti majhen zrcalnorefleksni fotoaparat, zakaj bi se trudili z brezzrcalnim sistemom? Nikon po drugi plati nekako ne zna zapolniti vrzeli, ki bi recimo sistem 1 približala resnejšim uporabnikom. Vprašanje je, ali noče ali ne zna. Odgovor na neki način daje Coolpix A, njihov prvi kompakt s tipalom velikosti formata APS-C. Za cilj so si vzeli isto nišo, v kateri sta že Fujifilm in Sigma. Slednja je res pravi nišni igralec, a v primerjavi z drugimi nudi visoko kakovost posnetkov, ki je primerljiva z veliko dražjimi fotoaparati in objektivi. Kljub zoprnemu uporabniškemu vmesniku, počasnemu ostrenju in zelo kratkemu trajanju baterije je med pokrajinskimi fotografi zelo cenjena. Če kdo stopa zelo premišljeno v svet brezzrcalcev, je to Fujifilm. Ledino so začeli orati z X100 in nadaljevali z brezzrcalnim sistemom. In kar je najbolj pomembno, povedo, kaj bodo delali v prihodnosti. Ta sicer ni popolnoma natančno določena, a po drugi strani dovolj, da pritegne uporabnike. X100 in njegov naslednik X100s sta zelo nišna fotoaparata, ki iščeta zahtevnejše uporabnike. Oziroma tiste, ki bi radi potešili slo po nostalgiji in si ne morejo privoščiti Leice. In takih uporabnikov je veliko. Njihov brezzrcalni sistem je odlično zastavljen, s »Sveto trojico« objektivov, ki pritegnejo marsikaterega fotografa, in odlično kakovostjo slike. Visok ISO ni noben problem, prav tako dober dinamični razpon. Hitrost ostrenja še ni na ravni Olympusa ali Panasonica, a čez čas bodo tudi tu ulovili ostale. Med tema pomembnima igralcema se je znašel Nikon z modelom Coolpix A. Naša glavna pripomba leti na ceno fotoaparata, ki vsaj po naši oceni slednje ne opravičuje. Zgodovina se tudi tu utegne ponoviti, bomo videli proti koncu leta prodajne številke.
Dva največja igralca sta na trgu brezzrcalnih fotoaparatov še najbolj podobna slonu v trgovini s porcelanom. Nekako se ne znajdeta oziroma nočeta znajti, odvisno, s katere plati gledamo. Olympus in Panasonic sta prisiljena v brezzrcalni svet, kjer delujeta dokaj brezkompromisno, Pentax zaradi vseh prevzemov bolj ali manj životari in tako preostane le še Sony, ki uspešno konkurira z dobrimi izdelki. Brezzrcalni fotoaparati so med nami in uporabniki čedalje večkrat posegajo po njih. So manjši, lažji, v nekaterih primerih res malo manj zmogljivi, a kljub temu več kot zadovoljivi za večino ljubiteljskih fotografov. Imajo pa še eno prednost – uporabnost, ki jo marsikdo v iskanju boljših tehničnih lastnosti zanemarja. Pri fotografiji namreč velja preprosto pravilo: najboljši je tisti fotoaparat, ki ga imate s seboj.
Alan Orlič
