Lahko bi rekli, da gre za neko vrsto vmesniške mode pret-a-porter, ki se spreminja skupaj z novimi različicami operacijskih sistemov. Kar ni ravno pogosto, še redkeje pa človek naleti na program s »popolnoma drugačnim« vmesnikom. Tudi spletnim stranem se dogaja podobno. Občutek imam, da so bili njega dni vmesniki in vsi drugi s prostim očesom (in ne z urejevalnikom kode) vidni deli programske opreme ali spletnih strani predstavljeni agresivneje in z večjim poudarkom na obliki in videzu kot dandanes. Kaj se dogaja?

Lahko, da so programerji ugotovili (pustimo ob strani, ali je to res), da je večini uporabnikov vseeno, kakšne so aplikacije videti in da je pomembna le funkcionalnost. Dvomim.

Lahko, da so uporabniki blazno naprednih grafičnih vmesnikov ugotovili, da je to »brezvezno« in da so dolgočasni, stari vmesniki pravzaprav bolje opravljali svoje naloge. Z drugimi besedami, da famozna fraza »uporabniku prijazno« pravzaprav pomeni preprosto in zategadelj uporabno. Hm. Dvomim.

Lahko, da imajo uporabniki sicer radi v grafičnem smisl

u napredne aplikacije, a nimajo več izbire, saj so izdelovalce teh pokupile ali iz posla izrinile velike korporacije. Še kar dvomim.

Lahko, da je »tam zunaj« veliko uporabnikov, ki bi z veseljem uporabljali elegantnejše, lepše ter nasploh očesu prijaznejše aplikacije, vendar večina teh uporabnikov ne ve, da takšne aplikacije še vedno obstajajo.

Kljub neverjetnosti zadnje trditve se ta zdi še najverjetnejša, saj obstaja kar nekaj razlogov v prid tej trditvi. Uporabniki ljubijo grafično dodelane reči. Vsi imajo radi Mace. Ko imajo Visto enkrat nameščeno in ko jim zaradi nje računalnik ne trokira, je množica precej povprečnih uporabnikov (ki jih poznam osebno, ampak bi najbrž ne znali ceniti tega, da jih omenjam v isti sapi s »precej povprečnimi uporabniki«) navdušena nad možnostmi prilagajanja in igranja z vmesnikom. Igričarji imajo raje igre z dobro grafiko, še celo uporabniki katere bolj znanih distribucij Linuxa se spuščajo v totalno prilagajanje vmesnika. Sicer na malo bolj »geekovski« način, a vendarle. Skratka, težko bi prišli do sklepa, da imajo ljudje raje dolgočasne vmesnike.

In tam zunaj je na tisoče lepih, elegantnih, krasnih programov, ki znajo hkrati biti tudi zelo uporabni. Izdelujejo jih osamljeni programerji ali majhne ekipe teh, ki bi lahko (in nekaterim to tudi uspeva) prav lepo živeli od prodaje taistih programov, saj je distribucija dandanes, predvsem zaradi blagoslova spleta kot distribucijskega kanala, preprostejša kot kdaj prej. A zaradi tega istega spleta je trženje takšne programske opreme težje kot kadarkoli prej. Vse prevečkrat se zdi, da je razvijalcem pravzaprav vseeno, če bodo za njihov izdelek izvedeli ljudje za devetimi gorami in devetimi vodami ali le tisti iz njihovega imenika. Seveda pa so razlogi lahko tudi drugačni, in najbrž so res. Morda si ne morejo privoščiti izdatkov, kot so promocija, oglaševanje, odnosi z javnostmi in podobni »nebistveni« deli zgodb o uspehu.

V starih časih so bile računalniške revije, pozneje pa tudi spletne strani tiste, ki so uporabnikom pomagale ločevati zrnje od plev. A kaj hočemo, dandanes so povprečnemu uporabniku večinoma neznane tudi same spletne strani, ki se trudijo v tej smeri, revije pa so v primežu prevelikega izobilja možnih izbir programske opreme za reševanje določenega problema in premajhnega prostora, ki ga lahko namenijo objavljanju recenzij »neznanih« programov. Položaj ni rožnat. Večkrat se mi je že zgodilo, da sem našel idealen program za nalogo, ki sem jo imel pred seboj, a je avtor obupal že nekaj let pred tem in za vedno prenehal z vsakršnim razvojem. Seveda, saj ni dočakal niti bogastva niti slave, čeprav je morda razvil boljši izdelek kot korporacija, ki iz tega naslova kuje milijonske dobičke. Program je tako postal sirota, svet pa revnejši za odlično orodje.

A četudi bi se kdo lotil idealističnega podviga karseda objektivnega razvrščanja anonimnih programov, ga čaka Sizifovo delo. V vsaki kategoriji bi bilo čisto preveč možnosti, naloga pa praktično nemogoča že zaradi prebliskov tistih razvijalcev, ki še niso obupali. Pa tudi vlaganj v pozornost vesoljnega spletnega občestva si ne morejo privoščiti.

Moj mikro, September 2009 | Boštjan Klajnšček