Vendar je Evropska komisija ugotovila, da številne težave ovirajo, da bi potrošniki in podjetja polno investirali v spletne storitve: veljavna pravila pogosto ostajajo neznana ali negotova, ponudbam manjka preglednosti in pogosto niso medsebojno enostavno primerljive, plačila in načini dostave pa so pogosto dragi in neprilagojeni.

Zato je Komisija v okviru Digitalne strategije in Akta za enotni trg ter kot odziv na zahtevo Evropskega sveta, da predloži načrt za dokončanje digitalnega notranjega trga do leta 2001, sprejela sporočilo, ki predstavlja 16 konkretnih ukrepov za podvojitev deleža elektronske trgovine v prodaji na drobno do leta 2015 (danes znaša ta delež 3,4 %) ter deleža internetnega gospodarstva v evropskem BDP (danes znaša ta delež manj kot 3 %). Do leta 2015 bi lahko spletna prodaja in spletne storitve pomenile več kot 20 % rasti in neto zaposlovanja v nekaterih državah članicah (na primer v Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji in na Švedskem).

Komisarji Michel Barnier, odgovoren za notranji trg, Neelie Kroes, podpredsednica Komisije za digitalno agendo, ter John Dalli, odgovoren za politiko varstva potrošnikov, so izrazili svoje ambiciozne cilje z naslednjimi besedami: ''V sedanjih težavnih razmerah v Evropi je treba nujno izkoristiti vse možnosti za dodatne dejavnosti in zaposlitve. Načrt ukrepov, ki ga predstavljamo, bo ustvaril nove priložnosti za državljane in podjetja ter prinesel Evropi rast in zaposlovanje, ki ju zelo potrebuje. Cilj tega načrta ukrepov je odstranitev ovir, ki so do zdaj zavirale razvoj evropskega internetnega gospodarstva.''

V skladu z Aktom o enotnem trgu in Digitalno agendo sporočilo predstavlja načrt ukrepov , ki bodo olajšali čezmejni dostop do izdelkov in spletnih vsebin, dokončno rešili težave v zvezi s plačili in dostavo ter varovanjem in obveščanjem potrošnikov, pomagali reševati spore in odstranjevati nezakonite vsebine, s čimer bodo tudi prispevali k razvoju varnejšega interneta, ki bo bolj spoštoval temeljne pravice in svoboščine. Namen je ustvariti okolje, ki bo ugodnejše za razvoj dinamičnega digitalnega enotnega trga, pri čemer je treba odstranjevati težave, ki ga ovirajo, in spodbujati naložbe v brezžično povezljivost in v fiksne infrastrukture nove generacije ter omogočati razvoj informacijskih storitev ''v oblaku'' (''cloud computing'').
Sporočilo navaja, da bi do 20 % zaposlovanja in rasti v naslednjih petih letih lahko bilo na področju elektronske trgovine in spletnih storitev. Olajšan bo tudi dostop do blaga in storitev za geografsko oddaljene ali ranljive osebe, kar bo spodbudilo povezovanje po vsej Evropi.
Sporočilo navaja tudi ovire za razvoj internetnega gospodarstva: preveč omejene legalne čezmejne ponudbe, nezadostno varovanje in obveščanje potrošnikov, nezadostno učinkoviti načini dostave in plačila, nezakonite vsebine, ki jih je še vedno preveč težavno obvladovati, in tveganja za širjenje ''kibernetske kriminalitete''.

Zakaj tak načrt?

Potrošnikom pogosto primanjkuje zaupanja v spletno trgovino oziroma spletne storitve in so zaskrbljeni glede svojih pravic, zlasti v primeru, če se pojavijo težave. Prav tako so pogosto razočarani, ker se nekatere storitve v njihovi državi ne ponujajo ali ker ne morejo kupovati v drugih državah članicah, na primer zato, ker se blago ne dostavlja v državo, kjer stanujejo, ali ker se za plačilo ne sprejemajo tuje plačilne kartice. Včasih pa tudi nimajo dostopa do širokopasovnih internetnih omrežij ali so ogroženi zaradi rasti kibernetske kriminalitete.
Direktiva o elektronskem poslovanju (2000/31/ES) vsebuje pravila, ki olajšujejo zagotavljanje spletnih storitev v Evropski uniji in zagotavljajo, da te storitve ustrezajo nekaterim merilom. To besedilo je položilo temelje za razvoj čezmejnih spletnih storitev. Ta direktiva je tehnološko nevtralna in so jo zainteresirane strani na javnem posvetovanju, organiziranem leta 2010, priznale kot temeljni kamen digitalnega enotnega trga. Cilj je torej, da bi jo dopolnili, glede revizije pa se ocenjuje, da ni potrebna.

Direktiva tudi zahteva, da ponudniki spletnih storitev v splošnem upoštevajo predpise države, v kateri poslujejo. Vsebuje tudi določbe o zaščiti potrošnikov. Direktiva na primer zahteva, da ponudniki storitev navedejo svoje kontaktne podatke na svojih spletnih straneh, zagotavlja, da se oglaševanje lahko prepozna kot takšno, in varuje pred nezaželenimi (''spam'') sporočili. Poleg tega Direktiva pod nekaterimi pogoji omogoča izjeme v zvezi z odgovornostjo za ponudnike storitev, ki delujejo kot posredniki, ki shranjujejo ali prenašajo vsebine, ki jih zagotovijo tretji.